V božičnem času zelo močno občutimo, kaj nam pomeni družina. Za govor o družini smo na nek način strokovnjaki vsi, ker imamo vsi osebno izkušnjo družinskega življenja. To velja celo za tiste, ki nikoli niso imeli prave družine, a jo zato toliko bolj pogrešajo. Vsi znamo dati vsaj nekaj dobrih nasvetov, kako naj družina živi, če naj bo srečna. Kakor je to po eni strani res, pa je še mnogo bolj res nasprotno, da se namreč naše razumevanje družine nanaša predvsem na obrobne stvari, ne pa na bistvene; kar posledično pomeni, da zelo veliko ljudi v resnici ne ve, kako se gradi trdna družina. Ali drugače: strokovnjaki za družinska vprašanja ne le mladim, ki si želijo ustvariti družino, temveč tudi tistim, ki se jim je začelo družinsko življenje krhati, in iščejo pomoč, dajejo nepopolne in celo zavajajoče napotke.
Kakor ima življenje v dobri družini okus po božanski skupnosti, je družinsko življenje lahko tudi prostor največjih razočaranj, prikrajšanosti in obupa. Omenil bom tri okolja – šolo, zakonske skupine in spoved – ki kažejo na to, da se pravim vprašanjem, ko gre za reševanja družinskih zadreg, izmikamo. Začnimo na obrobju, v šolskem okolju. Ko imajo otroci težave z disciplino, v šolo pokličejo starše. Ti se izgovarjajo na nestrokovno postopanje učiteljev in šolskih služb, šolsko osebje pa kaže na neurejene razmere v družini. V krožnem prelaganja odgovornosti na druge, ne pride do rešitve.
Drugo okolje so zakonske skupine. Praviloma se pari najraje pogovarjajo o vzgoji svojih otrok in pri tem naredijo vse, da se izognejo pogovoru, kako funkcionira odnos med zakoncema. Zelo podobno je pri spovedi. Poročeni ljudje prihajajo k spovedi in zelo na splošno naštevajo svoje grehe in napake. Ne vidijo pa, kje je jedro večine njihovih težav in kako so vsi njihovi grehi v notranjem odnosu do partnerja in zakonske zveze.
V nadaljevanju se bomo od stvari, ki so za družino obrobne, pomikali proti družinskemu središču. Na obrobju družine so otroci, njihova vzgoja in njihov vsestranski osebnostni razvoj. Kako dobro deluje obrobje, je v prvi vrsti odvisno od jedra družine, ki ga tvorita oče in mati. Toda še bolj osnovno dejstvo kot biti oče in mati je, da sta ta dva primarno mož in žena. Tako kot imajo celice našega telesa svojo zaščitno lipidno membrano, ima tudi celično jedro svoj zaščitni ovoj, svojo membrano, ki jedro ločuje od organelov, ki so med jedrom in obrobjem celice. Jedro celice ima v odnosu do preostalih delov celice svojo relativno avtonomijo; jedro ima torej drugačne funkcije kot preostanek celice.
Tako ima tudi vsak zakonski par znotraj družine svoje avtonomno življenje. Dinamika med zakoncema ni identična z dinamiko preostalega družinskega življenja. Odnos med možem in ženo mora živeti v razmerju do otrok in vsega drugega, kar še sodi k družini, svojo relativno avtonomijo. Praksa kaže drugače. Mož in žena se sčasoma tako poistovetita z vlogo očeta in matere, da se njun primarni odnos pogosto stanjša na minimum. To se potem prenese tudi v govorico. Tako mož za ženo ni več mož, ampak oče njenih otrok. Veliko žena z leti ne govori več o svojem možu, ampak o našem očetu. Zelo podobno se obnašajo možje, zanje žene postanejo naše mame. V tem načinu govora o družinskih razmerjih ne vidimo nič problematičnega, to se nam zdi nekaj povsem normalnega, kar pa v resnici ni. Če jedro družine, torej mož in žena, podobno kot jedro v celici, povsem oslabi in se na nek način sprime s preostalo maso celice, to za delovanje vseh sestavnih delov celice nikakor ni dobro. Žal tega največkrat ne vidimo in o tem skoraj ne govorimo.
Mož in žena morata, če naj ohranita svojo istovetnost in svojo osebnostno bit, do konca ostali par in se ne raztopiti v družino. Zakaj se jedro, torej odnos med zakoncema, sprime z obrobjem celice in se nekako pretoči v celično maso? Preprosto zato, ker se jedro preneha avtonomno prehranjevati, ker jedro prenehalo skrbeti samo zase in se pod pretvezo, da mora skrbeti za celično maso, z njo sprime. Družina tako nima več moža in žene, nima več jedra, ampak ima samo še očeta in mater, ki pogosto drug mino drugega duhovno, čustveno in materialno servisirata svoje otroke. Mama otroku primakne kak evro in to prikrije očetu. Oče se trudi, da bi si za zmeraj zagotovil bližino svoje hčerke, svoje nekdanje male princeske. Zrcalna slika tega razmerja je materina navezanost na sina.
Večina poročenih je prepričana, da je zlitje jedra s preostankom celice normalen življenjski proces, da tako mora biti, še več, da je to znamenje lastnega umiranja obeh zakoncev, izraz njunega žrtvovanja za otroke, pod geslom: vse za najine zlate otroke.
To je vedno samo pretveza, ker želi vsak par opravičiti soj neuspeh, svojo nezmožnost, da bi kot jedro preživel in do konca opravljal svojo avtonomno funkcijo v celici. Zakaj torej družina nekako preživi, jedro pa ne? Ker se jedro z rojstvom otrok neha prehranjevati, neha živeti svojo avtonomijo. Vsa resničnost tega sprenevedanja in zamolčevanja, kaj se z odnosom med možem in ženo v resnici dogaja, se pokaže že v krizi srednjih let, pri kakih petinštiridesetih, ali še prej, ko začne zveza slabeti, razpadati, kar se lahko konča tudi z ločitvijo.
Če pa zakon po čudežu le preživi do starosti, do odhoda otrok iz družinskega gnezda, se pokaže odtujenost v tem, da vsak od obeh zakoncev živi svoj vzporedni svet; svoj od sozakonca neodvisni odnos do Boga, zato morda samo še vsak deseti verni par skupaj moli, in si vsak petdeseti par skuša skomunicirati svoja duhovna izkustva; vsak zakonec ima od sozakonca neodvisni čustveni svet ob televiziji, vsak od njiju se zapira v svoj svet razvad, ki pogosto sozakonca spravljajo ob živce, vendar je vsak pogovor, ki bi kar koli spremenil, vnaprej obsojen na neuspeh in največkrat vzrok za nove nesporazume. Mnogi pari takemu odnosu rečejo ljubezen; najbrž je v tem životarjenju vendarle tudi veliko ljubezni; predvsem pa prenašanja iz ljubezni. Kot da je potrpljenje s sozakocem isto kot ljubezen. Potrpljenje z njegovo boleznijo – da, ne pa prenašanje odtujenosti, to ni ljubezen, ampak izhod v sili.
Temeljno vprašanje družine je torej preživetje jedra. Vsi svetovalci bodo kajpak povedali, da je ključ za preživetje jedra v pogovoru. Gotovo. Toda zakonca se v svojem najglobljem jedru ne zedinita takrat, ko se pogovarjata, pa tudi ne na sprehodih, na družinskih počitnicah, na koncertu, ki si ga privoščita, pa tudi ne v spolnosti, ki je sicer nepogrešljiva. Ničesar od tega zakonca ne smeta opuščati, vse našteto je nepogrešljiva hrana za preživetje jedra. Za vse to si morata vzeti čas.
A kraj, kjer se zakonski par doživi v svoji presežni razsežnosti, je višje, na drugi ravni kot pogovor, spolnost in vse drugo, kar zakonca povezuje; ta presežni kraj je v duhovnem prostoru molitve. Ko mož gleda svojo ženo, kako premika ustnice, ko z njim moli za njune otroke, za sorodnike, za Cerkev, za stiske ljudi v sodobnem svetu, jo doživlja v Svetem Duhu, ki razpira prostor med njima. V molitvi mož drugače vidi svojo ženo, jo občuti v obzorjih milosti, ki jih ne more ubesediti, a je v njih. Ko sta mož in žena v Svetem Duhu, prihaja do zlitja njunih src, a ne do pomešanje, kot si to želijo mladi, ko so na smrt zaljubljeni. Ko sta mož in žena v Bogu, onstran vsega telesnega in otipljivega, tudi onstran problematike svojih otrok, se dogaja zakrament, živa ponavzočitev zedinjenja Jezusove Božje in človeške narave. Ki postaneta eno, a ne pomešani, ne pretočeni in zliti ena v drugo, pač pa eno v svoji izvirni neponovljivosti. Krščanstvo zaradi učlovečenja Božje Besede ohranja dve duši, moža in ženo, eno, a vendar nepomešani.
Šele na tej ravni odnosa med zakoncema, ko zaživi njun odnos kot zakrament, se lahko začne njuno odrešujoče spuščanje k tlom, v vsakdanjo resničnost njunega družinskega življenja; se začne proces odreševanja njunih čustev in njune spolnosti, proces očiščevanje zla, ki tiči v njunem družinskem deblu ter proces preoblikovanja vzgoje in vsega, kar še sodi k zakonskemu in družinskemu življenju. S te razgledne točne lahko bolj jasno opazujemo nezadostnost sodobnih terapevtskih pristopov in osnovnega svetovanja za zakon in družino. Sedaj naj bi sledilo raziskovanje vprašanje, kako naj zakonca vsakodnevno udejanjata razprtost svojih src v Svetem Duhu. O tem kdaj drugič. Gotovo pa je danes na mestu prošnja: Sveta Družina, prosi za nas. Amen.
Pripis uredništva: Besedilo je nagovor na praznik Svete Družine, 28. 12. 2014 v župniji Ljubljana – Stožice.
