Romana Bider 
Ob letošnjem 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, se v mislih morda pomudimo pri nekem davnem zajtrku na Pohorju.
Ob studencu na Pesku se je poleti leta 1963 mlad moški besno prepiral z duhom komunizma: “Če sem bil pet let za rešetkami in sem zdaj tu v prostoru brez vrat, je to prekleta razlika zame.
Pahor si sicer zelo previdno, a vendarle vztrajno prizadeva “za spravo”. Govori o žrtvah revolucije in o izvensodnih pobojih, bil je na Dobravi na pogrebu žrtev iz Hude jame, kot prvi slovenski predsednik je obiskal Slovence v Argentini, nenazadnje je lani na evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov na Sveti Gori prisostvoval predstavitvi E-pokopališča.
Z ogledovanjem strašljivih zidov in gluhe izpraznjenosti prostora bomo najbrž z lahkoto doživljali neugodje. Morda se je avtorjem spomenika, ki sicer govorijo o “enotnosti v dvojnosti”, zgodil odličen konceptualni lapsus in nam njihovo delo razodeva potlačeno resničnost, ki bo zdaj skozi cementne kolose prodirala v našo zavest. In bomo tuhtali o betonskih “naših” in betonskih “vaših” …
To, za kar si prizadeva pobuda Vseposvojitev, odpira prostor, da lahko vsi ljudje začnemo govoriti o teh stvareh. Da jih ne pometamo pod preprogo, da se ne norčujemo iz Pričevalcev, da nam ni vseeno za vse te ljudi, ki so vse življenje drugo- in tretjerazredni, in da poskušamo polagati vso to grozno stvar, ki bremeni Slovence, tudi v Božje roke.
Na nedeljo Kristusa Kralja se v Cerkvi izteka jubilejno leto usmiljenja. Sveta vrata se slovesno zapirajo, mi pa ogledujemo sadove. Slovenci smo nedvomno lahko hvaležni za izjemen premik pri preseganju posledic revolucionarnega nasilja iz druge … Beri dalje
Fino je tole z Opeko, Možino in Prešernom. Že dolgo nismo premlevali zgodbe s tako zanimivim zapletom stereotipov in arhetipov. Težko je vzdrževati stereotipno podobo Jožeta Možine kot desno omejenega novinarja, po kosteh brskajočega zgodovinarja … Beri dalje