Eden izmed razlogov, zakaj stranke, ki jih uvrščamo na levico, na parlamentarnih volitvah bržkone čaka poraz, je vsesplošna apatičnost ne le njihovega volilnega telesa, ampak ključnih akterjev. Se kdo spomni, kdaj bi nazadnje na dan prišli s kakšno res dobro vizijo, kam naj Slovenija v prihodnje gre, s kakšnim prodornim programom, ki bi dajal upanje, celo s fotografijami lepših trenutkov kakšnega politika? Ne, kot da je vse že na pol mrtvo in samo še čaka na konec.
Če pogledate na Red Book slovenske socialne demokracije, ne morete drugače, kot da se strinjate z uporabnikom LIgorjem, ki za Red Book zapiše, ‘takšna kot RB je, razkriva njeno nemoč, sprijaznjenost z usodo prostega pada, razsulo, sterilnost in odsotnost vsakršne ustvarjalne energije.’ Da, nekako tako se človek počuti tudi, ko preglejuje spletne strani SD, LDS in Zares, celo ko si pogleda komentarje pod raznimi teksti na spletnih straneh večjih medijev. Z ene strani nenehna ofenziva, z druge strani vedno manj strelov, razen tu in tam kakšne večje mobilizacije, če se najde kakšen primer pedofilije v RKC, ali sta na tapeti spet Janez Janša in Patria.
Ko je stranka Zares začela s svojo ‘novo politiko’, je kar brnelo od energije. To se je videlo ne samo na spletni strani stranke, tudi drugod. Bila je to stranka v vzponu in jasno, da je lahko pridobila več ljudi, kot jih lahko zdaj. Namreč, tedaj je lahko še prodajala upanje na spremembe in ljudje vedno želijo, da bi se kaj premaknilo na bolje. Po vseh teh letih, so seveda po večini že obupali.
Več: blog Sašo Ornik
