Počitniški dnevi družin Aninega sklada so namenjeni druženju, medsebojnemu spoznavanju članov družin, vključenih v Anin sklad, seveda pa tudi skupni molitvi, obhajanju svete maše, da mladi dobijo možnost služenja pri delu z otroki in dobijo tudi primerno duhovno vsebino. Vse to se sporoča tudi javnosti, ki naj postane bolj občutljiva za velike družine. V letu 2022 bodo ti počitniški dnevi od petka, 24., do četrtka, 30. junija, tema bo pa spoštovanje.
Priprava na letošnje počitnice vključuje obujanje spominov na lanske
Obudimo spomin na lanske počitnice, ki se datumsko ujemajo z letos načrtovanimi, le da so se začele v sredo in končale v četrtek, tema pa je bil pogum. Dnevni red je bil tak kot običajno: zjutraj smo pred Marijinim kipom molili hvalnice, po zajtrku so bile dopoldanske dejavnosti, ob 12. uri smo bili pri maši, popoldan po kosilu ob 13. uri pa je bil spet drugačen. Večerja je bila ob 18.30, po njej pa proslava ali molitev ali večer ob ognju …
Pogum je bil potreben že za to, da smo prišli, saj je bilo povsod polno strahu pred okužbo z novim koronavirusom … Pa smo prišli, se pozdravili in razporedili po sobah, zvečer povedali kaj novega o sebi, naslednji dopoldan pa je bil posvečen razmišljanju in pogovoru o tem, ali imamo pogum za pričevanje.
Otroci so bili z animatorji, starše pa sta obiskala gosta, zakonca Vidic s Police pri Grosuplju, ki sta pričevala o tem, kako sta z Božjo pomočjo zmogla premagati krizo v zakonu. Ja, za tako pričevanje je res potreben pogum.
Popoldne so se posamezniki in ekipe pomerili v športnih igrah, zvečer pa je bila proslava ob dnevu državnosti, kjer smo recitirali in peli pesmi o domovini, domačem kraju, pokrajini, veselju nad domovino. Ta dan smo bili torej dejavni na različnih področjih življenja: duhovnem, športnem in kulturnem. Celovito.
Peš smo poromali do cerkve sv. Martina v Domanjševcih
Ali smo se sposobni pogledati v ogledalo, torej se sprejeti, kakršni smo, smo preverjali v soboto, ko smo šli na romanje k sv. Martinu v Domanjševce, peš seveda. Pot je bila zanimiva, saj so prišle na vrsto tudi družinske igre. S seboj smo vzeli križ, ki smo ga razdelili na prečni in pokončni tram, vsakega sta nosila dva udeleženca. Na koncu poti pri cerkvi pa smo ga spet združili in nanj pribili listke s svojimi prošnjami, vse skupaj pa potem dali pred oltar in tako izročili Jezusu.
Cerkev sv. Martina izvira iz visokega srednjega veka in je bila najprej posvečena sv. Venceslavu, nato jo je po vsej verjetnosti doletelo marsikaj hudega. Znova so jo obnovili sredi 18. stoletja, najprej sv. Rešnjemu telesu, pozneje pa so ji dali za patrona sv. Martina. Zdaj ima status pokopališke cerkve; njen najstarejši del je romanski portal. Cerkev je del Evropske kulturne poti sv. Martina. Tam smo darovali mašo, po njej pa so nam iz Kančevcev pripeljali kosilo. Nazaj smo seveda tudi šli peš. Za marsikoga je bilo to romanje vrhunec počitniškega tedna.
Udeleženci so naredili tudi nekaj koristnega za dom duhovnosti
Nedeljska sveta maša je bila doživetje skupaj z domačimi župljani, popoldne smo starši šli na randi, po večerji pa je bil na sporedu filmski večer.
Ponedeljek je bil spet drugače zanimiv. Dopoldne so se očetje po moško pomenili, pogumno, znali so se tudi spreti, mame so bile z otroki, popoldne pa obratno, le da so bile mame med seboj prijaznejše, medtem ko so mladi šli po svoje z br. Jožkom Smukavcem in voditeljico animatorjev Marto Mehle. Vrnili so se zelo zadovoljni.
Poseben pogum pa je bilo treba pokazati v torek, ko smo bili dogovorjeni za delovno akcijo v domu in okrog njega. Bratje so bili zadovoljni z opravljenim delom in zmenili smo se, da bomo vsako leto ponovili akcijo. Popoldan je vsaka družina preživela po svoje, večer pa je bil posvečen molitvi.
Ko smo se v sredo dopoldne pogovarjali o tem, kaj smo doživeli v teh dneh, smo vsi izrazili zadovoljstvo, le tu pa tam je komu kaj manjkalo: prišlo je torej nekaj idej za izboljšave in dopolnitve.