Počitniški teden družin Aninega sklada v Kančevcih (foto)

Ustanova Anin sklad je letos že četrtič zapored pripravila počitnice za družine Aninega sklada, in sicer v Domu duhovnosti Kančevci. Udeležilo se ga je trinajst družin, ki so pripeljale s seboj približno petdeset otrok, kar precej pa je bilo tudi animatorjev, tako da nas je bilo vseh skupaj več kot osemdeset. Od teh družin so bile tri prvič na počitniškem tednu.

Prišli smo v soboto, 22. junija, popoldne in se po večerji zbrali k nekakšnemu predstavitvenemu pogovoru. Ker se nas veliko že kar dobro pozna, je bilo letošnje posebno vprašanje, kaj je novega od prejšnjega leta. Marsikaj smo si povedali, precej je bilo novega. Seveda smo se ob tem tudi nasmejali.

Dnevni red

Vsak dan je bila zjutraj najprej molitev: začela je družina, kakor moli doma, sledila je desetka rožnega venca za družine, nakar smo zmolili še hvalnice. Po molitvi smo odšli na zajtrk, kjer sta dve družini imeli posebne naloge: ena je molila pred zajtrkom, druga po njem, obe skupaj pa sta potem pospravljali in pripravljali mize za kosilo. Prav tako je bilo organizirano ob kosilu in večerji. Vsaka družina je prišla na vrsto večkrat.

Ob pol desetih smo se dobili za dopoldansko temo, ob dvanajstih je bila maša – največkrat v kapeli sv. Frančiška na prostem –, po kosilu je bilo malo prostega časa, ob pol štirih pa smo se dobili za popoldansko temo. Ob pol sedmih je bila večerja, ob osmih zvečer pa smo se zbirali na večerne dogodke, ki smo jih zaključili s kratko večerno molitvijo. Tudi to molitev je vsakič pripravila druga družina. Poseben dan je bila sreda, ko smo odšli na romanje in izlet, večer pa je bil prost.

Državni praznik in Pokaži, kaj znaš

V počitniški teden družin AS vsako leto spada tudi državni praznik – dan državnosti in kot vsakič doslej smo tudi letos imeli proslavo. Tokrat sem se odločila za duhovno literaturo in izbrala slovensko duhovno liriko šestih pesnic in petih pesnikov ter kratko pripoved slovenskega pisatelja z močnim duhovnim sporočilom. Vedno stremimo k temu, da čim več udeležencev sodeluje na proslavi, in tudi tokrat je besedila prebiralo deset recitatorjev, vmes pa so animatorji z br. Jožkom umestili nekaj verskih pesmi, ki jih večinoma znamo, tako da smo peli kar vsi.

Nastopali smo lahko tudi v četrtek zvečer, ko je bil na sporedu Pokaži, kaj znaš. Poleg petja, recitiranja in igranja na instrumente – zlasti harmoniko – smo lahko videli tudi dva skeča, ki smo se jima od srca nasmejali.

O svobodi z več vidikov

Tema letošnjega počitniškega tedna je bila svoboda, misel pa je vzeta iz Gibranovega razmišljanja O zakonu v knjižici Prerok: »Hrast in cipresa pa v senci drug drugega ne moreta rasti.« O tej temi smo se pogovarjali tako odrasli kot animatorji in otroci, vsaki skupini pa je kdo pomagal. Otrokom so pomagali kar animatorji, ki sta se jim pridružili s. Marija Dolenec, HKL, včasih pa tudi s. Hermina Nemšak, FBS, od letošnje pomladi predsednica uprave AS. Animatorji so imeli poseben čas v torek, ko sta se jim posvetila kapucin br. Jožko Smukavec, ki je bil sicer navzoč od nedelje zvečer do četrtka zvečer, družine AS pa ga sicer poznajo že od prej, poseben gost pa je bil še en kapucin, br. Jakob Kunšič.

Da so si lahko animatorji vzeli svobodo, so bili z otroki starši, in sicer dopoldne mame, popoldne pa očetje. Dopoldne so imeli tako očetje čas za pogovorno skupino, popoldne pa mame. In oboji smo bili veseli, da smo imeli na razpolago ta čas.

Posebni gostje

Vsak človek lahko doda kaj iz svojih izkušenj, zato smo tudi na počitniški teden v Kančevce povabili tri, pravzaprav štiri posebne ljudi, ki so očetom in mamam lahko kaj pripovedovali o svojih doživetjih, iz katerih lahko pojem svobode dojamemo globlje. Začeli smo nekako na koncu življenja in povabili s. Emanuelo Žerdin, FBS, ki se najbolj posveča bolnim, ostarelim, umirajočim. Obiskala nas je v nedeljo popoldne. Ob svojem delu predvsem spoznava, kako pomembno je, da se človek osvobodi načrtov, želja, stvari, kajti šele potem se lahko umiri. To še posebej opaža pri neozdravljivo bolnih. Pripovedovala je o ljudeh, ki so bili ob prihodu v hospic še zelo navezani na svoje tako stvari kot ljudi, potem pa so se počasi osvobajali te navezanosti in zelo spokojno odšli v večnost.

Drugi gost je bil zaporniški duhovnik Robert Friškovec. Pred nekaj leti je že pričeval na spomladanskem srečanju družin Aninega sklada v Šentjakobu ob Savi in takrat je povedal veliko o svojem otroštvu in mladosti. Tokrat je pripovedoval o ljudeh, ki počnejo stvari, zaradi katerih jim družba vzame svobodo. Poudaril je, da ima vsak človek v globini svoje osebnosti vzrok za svoja dejanja in obnašanje. Pripovedoval je o konkretnih težavah ljudi, ki so kakorkoli povezani z zaporom oz. z osebami v kazenskih postopkih. Ukvarja se tudi z žrtvami kaznivih dejanj, sorodniki storilcev tovrstnih dejanj in z osebami po prestani kazni. Vsi ti ljudje imajo namreč veliko težav pri zagotavljanju svoje notranje in zunanje svobode.

V četrtek popoldne pa sta prišla pričevat in potem vodit pogovor zakonca iz Dobrovnika, voditeljski par zakonskih skupin Družina in Življenje Simon in Mihaela Laci, njuna tema pa je bila svoboda v družini in med sorodniki. Tema je zelo obširna, včasih tudi žgoča, saj marsikdaj člani družine in sorodniki drug drugemu ne pustijo dovolj svobode – ali pa je dajo preveč.

Romanje in izlet

V sredo smo se pa odpravili najprej na romanje – na Halasov križev pot z naslovom Pot v življenje, ki so ga verniki murskosoboške škofije postavili od mesta v Hotizi, kjer so štirje oboroženi moški zajeli Daniela Halasa, do mesta na bregu Mure, kjer so ga ustrelili in vrgli v reko. Postaje križevega pota so zanimivo oblikovane, napisi ob križih pa zelo kratki in vabijo k osebni poglobitvi drugače, kot smo navajeni. Tudi romarji AS smo imeli tam svojevrsten križev pot, saj je ob reki vse polno komarjev …

Pot smo nadaljevali v Veliko Polano, kjer je Daniel Halas služboval kot župnik. Ogledali smo si spominsko sobo, se udeležili romarske maše, potem pa smo imeli kosilo. S tem smo končali romarski del, nadaljevali pa smo izlet v Lendavo.

V Lendavi smo videli gledališče, a le od zunaj, obiskali smo judovsko sinagogo, v Svetem pismu se zanjo rabi izraz shodnica, župnijsko cerkev sv. Katarine Aleksandrijske, privoščili smo si pa tudi postanek v slaščičarni …

Za marsikoga je bil najprivlačnejša točka izleta Vinarium, na katerega smo se povzpeli nazadnje. Ker je bilo vreme ugodno, smo res kaj videli. Otroci pa so prišli na svoj račun tudi na igralih pod stolpom.

Zaključek

V petek po zajtrku smo še spakirali in pospravili za sabo, potem pa se odpeljali proti Bakovcem, kjer smo imeli v cerkvi sv. Ane zaključno mašo in po njej starši še refleksijo, otroci pa so še zadnjič zaposlili animatorje. Vsem je bil tako organiziran počitniški teden všeč; strinjali smo se, da je to treba nadaljevati in razvijati naprej. Ob slovesu smo si tudi obljubili, da se vidimo zadnjo nedeljo v juliju na tradicionalnem srečanju v Dolenjskih Toplicah.