V Zavodu sv. Stanislava je na literarnem srečanju gostoval Andrej Capuder. Že v uvodu v pogovor, ki ga je vodil Jože Kurinčič, se je pokazal obsežen opus delovanja gosta, ki pa je bil tokrat v nekoliko manj poznani vlogi literata. Capuder sam namreč pravi, da je moral čakati do svojega 72. leta, da ga je slovenska literarna kritika opazila. Beseda sogovornikov pa je vendar zašla tudi na druga področja, največkrat politično področje. Jože Kurinčič je gosta namreč presenetil s podatkom, da je imela nekdanja Uprava državne varnosti na spisku kar 206 posnetkov prisluhov s Capudrovim glasom. Sam za to ni vedel, le tako se je dalo živeti pravi, sicer bi znorel ali pa odšel, je pa to vrelo navznoter. Capuder se zato čudi, da mlada generacija verjame v t.i. socialistično kontinuiteto oz. komunizem, ki pa je kot beseda postala tabu.
Pogovor se je pretežno sukal okrog sprva nenačrtovane trilogije romanov – Rapsodija 20, V iskanju drugega in Reka pozabe. V romanih se dotika tudi tragične usode Zavoda sv. Stanislava, ki jo je Capuder spoznal v Parizu kot študent, v domovini pa je bil to tako velik tabu, da so še starši pobitih prestrašeno molčali. Teme se je nameraval dotakniti že v svojem prvem delu Bič in vrtavka, vendar je stavek o “senci velikega pokola” odplaknila cenzura. Trilogija romanov je sicer začela nastajati v času, ko je vladal Novi roman, “ki žonglira z razbito zgodbo”. Sam je želel oživiti zgodbo, ker je želel obuditi spomin. Vsako obdobje in vsak režim temeljita na zgodbi, na mitu, pravi Capuder, in v Sloveniji se je več kot petdeset let onemogočalo nacionalni spomin, da se le ne bi prepoznali v povojnih pobojih. Zato je veljalo načelo “Govoriti, in nič povedati.”.
Ob tem sta se sogovornika spomnila na dva govora, ki jih je imel Andrej Capuder kot minister za kulturo v osamosvojitveni vladi. O kontroverznem govoru z omenjenim in napačno razumljenim “ora et labora” je bilo veliko povedanega, Capuder pa je spomnil še na govor na Prešernovi proslavi leta 1990. Tedaj je med drugim izrekel stavek: “Zmagali ste, prepričali pa niste”, ki je letel na nekdanje oblastnike. Odziv na govor, ki Capudru največ pomeni, je prišel od kmeta, ki je na traktorju poslušal radijski prenos govora, skočil s traktorja, odhitel do soseda in mu rekel: “Ta pa drugače govori kot drugi!”.
Capuder sebe vidi kot atipičnega v vsem, kar je in še dela. Najbolj ga tudi moti, če ga drugi dojemajo kot boljšega ali slabšega kot je, saj si želi avtentični odziv. Verjame, da ljudje potrebujemo arhetipske zgodbe in da smo nenazadnje vsi naravnani na ‘happy end’, čeprav govorijo, da ga ni.
Ob koncu pogovora je Andrej Capuder kratko spregovoril še o temi priseljencev v Evropo. V eni izmed svojih pesmi govori o “zgradbi, ki se pokaže gnila navznoter” in je ne morejo obvarovati še tako visoki zidovi. Vendarle Capuder ni nujno pesimističen glede ‘stare mame Evrope’, v kateri lahko na podlagi navidez preživetega krščanskega mita nastane nekaj novega – z vsebino starega! Če Evropa krene po tej poti, ne bo ‘stara mama’, ampak ‘prijetna deklina’, je še zaključil Capuder.