Rebulov Apokrif z onega sveta

Alojz Rebula nam je – skoraj z onega sveta – posvetil v koronsko temò s slovenskim apokrifom. Če so si jih pred skoraj dvema tisočletjema ustvarili Grki, Egipčani, Kopti, zakaj si jih ne bi še Slovenci danes, je zapisal avtor v predgovoru k izdaji, ki je ni učakal.

Apokrif je Alojz Rebula, na koncu z močmi, narekoval, ne pisal. Literarnim potezam dela zato manjka tistih močnih, velikih in hkrati globokih zamahov, značilnih zlasti za avtorjeva najboljša, zgodnejša dela; a tisti, ki so, so dovolj močni za Rebulovo duhovno oporoko.

Knjiga ni niti senzacionalistična niti heretična, veliko pa je v njej aktualizacije

Kot je zapisal v predgovoru Ivo Jevnikar, v knjigi ne gre iskati senzacionalizma, kaj šele herezije; Rebulova vera je bila pregloboka za kaj takšnega. Toda bralec bo, ko ga bo knjiga po nekaj poglavjih zagrabila, uzrl drobna, resda nekoliko bolj na redko posejana sporočila, ki se odzivajo tudi na aktualni čas; na zanimive reinterpretacije sinoptičnih besedil.

Tako je Jožef tatek. Jezus zbuja pozornost z “nekakšno mirno slovesnostjo, ki je zbujala prej bojazen kot radovednost“. Ko Jezus ozdravi obsedenca in hudega duha prežene v čredo svinj, ki se nato požene v prepad, se ena od svinj vrne v podobi filozofa – racionalizem ima Rebula na piki še na nekaj mestih v knjigi. Spet drugje avtor preseneti z odprtostjo: “Ko se bo po svetu oznanjal evangelij, ga bodo velikodušno živele in oznanjale tudi nekatere velike žene.” Na naslednjem mestu začutimo aluzijo na medvojno dogajanje – Jezus ni snoval “osvobodilne fronte Judov proti rimski okupaciji“. Naš sekularni čas odmeva v Lazarjevih besedah:

Koga pa briga onostranstvo … Vse živi samo za to stran. Briga jih, kaj je onkraj te zemlje in tega časa.”

Alojz Rebula preseneti s prizanesljivostjo do Juda Iškarijota, ki se mu je zdel Jezus patetičen, a nikakor ni bil za to, da ga usmrtijo. Svoj izdajalski poljub Jezusu razume tudi kot “poljub za vse, kar sem od njega dobrega prejel”. Rebulovemu Simonu iz Cirene in vsem pa Jezus spregovori tolažeče sporočilo: “Nosil si moj križ, jaz bom nosil tvojega.”

Alojz Rebula oster do filozofov in cerkvenih dostojanstvenikov in prizanesljiv do Juda Iškarijota

Še ostrejši kakor do filozofov pa je, ta zvesti sin Cerkve, do njenih najvišjih predstavnikov. Petra Rebulov Jezus zelo realistično pomiri, da njegovi nasledniki ne bodo veliko boljši od osebe, ki ga je trikrat zatajila, čeprav med papeži “posebno v poslednjih časih” ne bodo manjkali niti svetniki. To pa za to, da ne bi pozabili, da so tudi oni ljudje in da je škrlat oblačilo Kristusovega trpljenja, ne oblasti in slave.

Petru Rebulov Gospod zapusti ta bistvena sporočila: o Sveti Trojici, “da je človek oblikovan kot moški in ženska, da obstajata na eni strani dobro, na drugi zlo“. Toda na Veliki četrtek je v Getsemaniju šlo skozi Kristusa “vse zlo sveta od začetka njegove zgodovine do njegovega konca. Vse trpljenje ljudi, vse njihove bolezni in smrti ...” To trpljenje je odkupilo vse zlo, “ki bi ga proizvedli človeški možgani …, tudi zlo, ki mu je bilo izvor srce …”. In zakaj torej vsa ta Božja pozornost do sveta in človeka? Zakaj njegova svoboda?

Vsi liberalizmi sveta ne zmorejo vsi skupaj takšne odprtosti v svobodo, kakor jo zmore Bog.”

Hvaležni smo lahko tržaški Mladiki za objavo duhovne oporoke človeka, zaradi katerega nam oznaka katoliški roman zagotovo ne zbuja zadrege. Zdaj lahko le čakamo, od kod bo prišel njegov naslednik.