Allahu Akbar

Bližnjega vzhoda zadnje dni ne pretresa samo arabska pomlad, ki se dogaja v Siriji. Muslimani so svoj gnev stresli tudi na ZDA. Vse to zaradi filma, ki naj bi bil po njihovem žaljiv do Islama in njihovega preroka Mohameda. Ravno sredi tega vrveža nasilja in krvi pa je Bližnji vzhod doživel tudi močan klic k miru in spreobrnjenju. V Libanonu se je namreč na pastoralnem obisku mudil papež Benedikt XVI.

Reakcije islamskega sveta do ameriškega filma Nedolžnost muslimanov, je enaka kot reakcija pred leti, ko je muslimanski svet norel zaradi karikatur Mohameda, ki so se pojavile v danskih časnikih. Obe reakciji, poleg tega pa verjetno najbolj arabska pomlad, pričajo o tem, da je Islam v močni krizi.

V to ga je pahnila vse močnejša globalizacija, ki svet dela vse manjši in vsak kotiček planeta Zemlje dostopnejši. Tako postajajo različne kulture vse bolj blizu in njihov trk je praktično neizbežen. Islamski svet je v zadnjem odbodbju očitno vse bolj podvržen miselnosti Zahoda, kjer je vidni oblikovalec kulture krščanstvo. Na Zahodu poznamo človekove pravice, svobodo govora, ločenost države in verskih skupnosti, kar je zasluga krščanske miselnosti o svobodi posameznika in njegove osebne odgovornosti pred Bogom. Islam na drugi strani tega ne pozna. Ne pozna človekovih pravic, ne pozna svobode govora, še manj pa pozna ločitev verskih skupnosti od države. Še več, Islam ureja državo, zato jo dela teokratsko oz. totalitarno.

Zoper ta teokratski totalitarizem je vstala arabska pomlad, ki se je navdihovala v zmernem prozahodnem Islamu, ki verjame v demokracijo in je zmožen sožitja in intelektualnega premisleka svojih temeljnih vrednot. Namreč, kakor je v svojih nagovorih na obisku v Libanonu poudarjal papež Benedikt XVI, tako krščanstvo kot Islam v svojem bistvu nosita sporočilo miru. A tega sporočila v Islamu v večini časa žal, ne vidimo. Če je Islam religija miru, zakaj se potem namesto odpuščanja poslužuje nasilja zoper tiste, ki ga zasmehujejo? Čas je, da muslimani in kristjani, kot je dejal papež, končno stopimo skupaj in končamo obdobje nasilja in tako sledimo Jezusu Kristusu, ki ga kristjani priznavamo za Božjega Sina, muslimani pa za preroka, ko pravi, naj molimo za tiste, ki nas preganjajo ter jih blagoslavljamo. Da bi prišlo do takšnega sožitja, je potrebno, tako papež, spreobrnjenje v srcu. Menim, da ob tem seveda tudi temeljit intelektualni premislek o skupnih temeljnih vrednotah obeh verstev, na podlagi katerih lahko gradimo skupno prihodnost kot glasniki miru in ljubezni, namesto sovraštva in nasilja.

Primer dobre prakse sodelovanja je bil v Sloveniji, na primer, skupen nastop proti spornemu družinskemu zakoniku. Da bi Islam in krščanstvo dobro sodelovala, bi moral Islam predvsem opustiti vsakršno obliko patološkosti in ideološkosti. Le takrat bomo lahko oboji z velikim veseljem v bratstvu vzklikali: „Allahu Akbar!“ oz. „Bog je velik!“ in se veselili tudi konkretnih rezultatov Božje revolucije, ki je ljubezen.

Foto: greenteapaperpencil