Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. V čigavem interesu in režiji se stopnjuje prekucniška razgradnja države?
Na enem izmed transparentov, ki jih je bilo mogoče videti na protestnih shodih na sredini (23. januarja) splošni stavki javnega sektorja, je bilo mogoče prebrati napis: »Še Tito se obrača v grobu«. Seveda ne vemo čisto natančno, kaj so imeli njegovi avtorji dejansko v mislih, a po našem prepričanju so z zapisanim popolnoma zgrešili: smo namreč v času, ko se Tito vedno počasneje »obrača v grobu« in se bo morda celo ustavil, saj je vedno manj razlogov, zaradi katerih bi se moral jeziti ali žalostiti. Na velika vrata se namreč vračajo miselnost in tudi metode, ki so mu bile tako pri srcu.
K Titovemu »obračanju v grobu« je morda v največji meri prispeval eden ključnih razlogov, zakaj se je Slovenija odločila oditi iz nekdanje totalitarne skupne države. Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je junija 1991 pomenila pravno podlago za osamosvojitev, smo utemeljili na dejstvu, da »SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice …« V tem kratkem stavku je zaobseženo nasilje, ki ga je v nepredstavljivih količinah »proizvedel« titoizem pri brezobzirnem vzpenjanju na oblast in pri njenem ohranjanju za vsako ceno, ter hkrati obljuba vsem, ki so zaradi tega nasilja trpeli, da bo v okvirih slovenske države tako početje za vselej obsojeno kot nekaj skrajno zavržnega. Nostalgično pogledovanje proti tej državi in v njej iskanje samoupravnih, demokratično-centralističnih, podržavljajočih, revolucionarnih in še kakšnih zgledov pri oblikovanju modelov prihodnjega »družbenega napredka« pa, hoteli ali ne, pomeni oživljanje njenega diskriminatornega duha, ki je šel dobesedno čez trupla in bi ga bil Tito še kako vesel.
Kot bi bil gotovo vesel vnovične uporabe metod provokacije in diskreditacije, iz katerih se je napajal revolucionarni pohod na oblast. To so namreč vzorci, ki jih zlahka prepoznamo v primeru sredine (prav tako 23. januarja) javne tribune mariborskega Zbora za republiko v Zavodu A. M. Slomška. Prireditev se je med drugim spraševala, ali »je na pohodu levi fašizem«, in hitro dobila pritrdilen odgovor v ravnanju protestniških provokatorjev, ki so ljudem iz cerkvenega občestva (konkretno: dr. Ivanu Štuhecu) odrekali pravico do izrekanja o družbenem dogajanju, zase pa terjali pravico do nedemokratičnega motenja prireditve. Ko je tako ravnanje (pričakovano?) izzvalo žolčen odziv, je bila tudi v medijskih poročilih krivda zanj v celoti naložena na udeležence omizja, kot da so bili ti pobudniki prerivanj. Štuhečev poziv k ničelni toleranci do nasilja je bil seveda v javnosti spregledan, namen protestnikov pa vsekakor dosežen: vloge so se obrnile na glavo in storilcem se je uspelo predstaviti kot žrtve, žrtve pa so – s Cerkvijo vred, saj se je vse skupaj odvijalo v njenem zavodu – ožigosane kot nestrpne, avtoritarne, nedemokratične, nedialoške … Že videno!
Eden ključnih vzvodov titoističnega prisvajanja in ohranjanja oblasti je bilo tudi ustvarjanje sovražnikov, zoper katere naj bi bilo legitimno uporabiti nasilne prijeme. Prav ustvarjanje sovražnikov je ta čas očitno slovenski nacionalni šport številka ena. V javnem prostoru prevladuje duh izključevanja, ki, kot ugotavlja tudi cerkveni dokument Pridite in poglejte, »drugega in drugačnega spreminja v sovražnika, ki ga je potrebno onemogočiti«. Država se, kot pravijo poznavalci, začne tam, kjer ni več sovražnikov, temveč se v dialoškem prostoru krešejo različna, tudi nasprotna, a enakopravna mnenja, ki stremijo k skupnemu dobremu; gledano v tej luči nam država dobesedno razpada pred očmi, saj vsi skupaj vidimo sovražnike za vsakim vogalom. A vendarle se velja spomniti, kdo je v slovenski prostor vcepil tega duha – tudi fizičnega – izključevanja (seveda ne bomo »kupili« teze o Mahničevi prakrivdi).
Nujno se postavlja vprašanje: v čigavem interesu in režiji se stopnjuje ta prekucniška razgradnja? Kdo in kako nam v resnici krade državo? Odgovor na to vprašanje – priznamo: zelo oster odgovor – je v uvodnem razmišljanju nedavnega srečanja ožjega vodstva civilne pobude Prebudimo Slovenijo ponudil prof. Justin Stanovnik. Ko je mislil slovenski sedanji čas in v njem iskal središče našega družbenega obstajanja, ga je našel v »latentni državljanski vojni«, ta pa je predvsem »posledica prizadevanj postboljševiške levice v politiki, v medijih, v kulturi. Državljanska vojna je za obstoj te levice ne samo koristna, ampak nujna, a le dokler se ljudje pokoravajo dogovoru, da je nihče ne bo videl. Dokler sicer deluje, a o njej nihče ne govori, je torej ni.«
Očitno bo o tem uničujočem vojnem stanju potrebno jasno spregovoriti in ga z družbenim dogovorom, utemeljenim v izročilu slovenske demokratizacije in osamosvajanja, vendarle preseči, sicer si bomo zaloputnili vrata sožitja v prihodnosti. Za domovino je treba moliti morda bolj kot kdajkoli poprej …
Vir: Družina
