Avtor: Gašper Blažič.
Se še spomnite, drage bralke in bralci, koliko hrupa je pred skoraj dvema mesecema dvignil shod Zbora za republiko na ljubljanskem Kongresnem trgu? Med govorniki – resda samo preko videozveze – je bil tudi tedaj še premier Janez Janša, ki je v svojem nagovoru omenil tudi t. i. levi fašizem in naštel tudi konkretne primere. No, Janšo bi skoraj lahko obtožili plagiatorstva, saj sintagma »levi fašizem« ni njegova iznajdba, pač pa so jo iznašli tisti, ki sami spadajo v sfero levega fašizma.
Nekaj je jasno: če Janševa definicija levega fašizma ne bi zadela v polno, bi verjetno ostala povsem neopažena. Tako pa so tisti, ki so se v tem prepoznali, naknadno kar sami dokazali, da levi fašizem čisto zares obstaja. Kasneje je sicer prišla pričakovana poteza – izglasovanje konstruktivne nezaupnice in postavitev nove (ultra-leve) vlade, medtem ko se je Janša umaknil v politično »ilegalo«. A to še zdaleč ne pomeni, da ga bodo njegovi nasprotniki pustili pri miru. Dokaz za to je tudi včeraj objavljena informacija o dokončni izključitvi Janeza Janše iz slovenske podružnice PEN.
No, vse skupaj bi verjetno ostala še ena epizoda v zgodovini lustracije, ki jo po vrnitvi na oblast izvaja tranzicijska levica. Seveda če ne bi v obrazložitvi izključitve natvezili nekaj ideoloških in povsem izmuzljivih puhlic, ki bi jih morda pričakovali kvečjemu v času komunističnega režima. Toda to je zgolj vrh ledene gore – tisto, kar nas more skrbeti, pa se skriva v službeni korespodenci med vidnejšimi člani PEN, ki so tudi poskrbeli za najbolj razvpit primer lustracije (to korespodenco je objavil Požareport). Vsebina jasno kaže na to, da PEN oz. Društvo slovenskih pisateljev že dolgo časa ne opravlja pomembne civilnodružbene vloge iz časa slovenske pomladi. Spomnimo: ko je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja vodenje DSP od Toneta Partljiča (velikega prijatelja Milana Kučana in kasnejšega poslanca LDS) prevzel novorevijaš, sedaj že pokojni Rudi Šeligo, je DSP odločno nastopil v prid slovenske pomladi ter širjenja prostora svobode. Hkrati pa je društvo odigralo aktivno vlogo pri graditvi nove države Slovenije.
A vendar je sedanja kadrovska zasedba DSP zgolj samo še senca samega sebe. Sindrom egiptovskih loncih mesa je bil v zadnjih letih očitno premočan in se je širil kot virus. Spomin na slovensko pomlad je ugasnil, na njeno mesto so znova stopili demoni revolucionarnih izročil z vso totalitarno simboliko. In predvsem – miselnostjo. Forma mentis totalitarizma se je očitno prebudila iz spanja. Pravzaprav je zanimivo, kako se lahko antipatija do določene osebe, kot je denimo J. J., hitro pomeša s floskulami o neoliberalizmu, šovinizmu, itd. Besednjak, ki je zelo prepoznaven in ga največkrat najdemo v kakem gnezdu na Metelkovi. Za zdaj je bil edino dr. Andrej Capuder tisti, ki je inkvizitorjem rekel »Nehajte. Dovolj je.« In protestno izstopil. Kje so ostali? Namreč, prav v teh dneh se spominjamo Kristusovega trpljenja. Od Jezusovih apostolov je bil pod križem samo Janez. Kljub temu pa ni vse tako črno. Namreč, če je v tej zgodbi kaj pozitivnega, je to, da so maske dokončno padle. Tisti »eksorcisti«, ki so »princa teme« kot kakega hudega duha izganjali iz Pena, so morali sneti krinko, njihov besednjak pa je sedaj na ogled vsem državljanom, da se na lastne oči prepričajo, da je v deželi Slovenski, če parafratiramo Shakespeara, resnično nekaj gnilega. Če bi v raznih združenjih literatov zavladale zgolj mediokritete, bi to še nekako prenesli – tako pa so predvsem borci za rente, med njimi celo takšni, ki so v času prejšnjega režima hlapčevali komunistični tajni policiji. Ko se mora namreč nekdo na stara leta soočiti z lastno preteklostjo, lahko le-ta postane hudo breme in prebudi star refleks branilca revolucionarnih izročil. Če je treba, tudi preko trupel.
Pomenljivo je, da se je to zgodilo tako rekoč v času pohoda tranzicijske levice na oblast. Slovenija se namreč vse bolj približuje ciprski finančni katastrofi, zaradi česar bomo lahko morda v kratkem našemu finančnemu sistemu posadili ciprese, medtem ko nas novi, pravzaprav prenovljeni stari oblastniki prepričujejo, da je vse v najlepšem redu in da samo popravljajo, kar je »zašuštrala« vlada J. J. Glavna preokupacija »šiviljske premierke« pa je predvsem obračun z novinarji, ki si upajo kaj več kot zgolj poslušati in zapisovati piarovsko čvekanje na tiskovnih konferencah. Kar je samo še eden od številnih obrazov vedno bolj razraščajočega se levega fašizma. Po svoje je imel nekdanji kriminalist in sedaj borčevski funkcionar Mitja Klavora kar prav, ko je za lanski božič razglašal o nekakšni fašistični pošasti, ki se plazi po Sloveniji. Le da je slednjo projeciral v razrednega sovražnika in ni pomislil, da je Leviatan v resnici rdeče barve in da je borčevska zveza ena od njegovih glav. Toda pošasti je treba iztrgati srce, kot se je izrazil eden od slovenskih finančnikov – in morda bo grško-ciprski scenarij v Sloveniji celo dobrodošel za dokončno katarzo slovenske družbe. Ko bo enkrat zaropotala evropska trojka, nobena revolucionarna izročila ne bodo več pomagala.
Vir: Demokracija
