Ali je janšemet res športno-razvedrilna in ustvarjalno-humorna dejavnost?

Janšemet je začetek uboja, četudi na simbolni ravni, kar je še huje. Foto: Sofija Pika Simic, https://twitter.com/Pika_So

Gledam – žal zaradi korone le po socialnih medijih – petkove proteste, ki v režiji režiserja uprizarjajo vedno bolj brutalne performanse, zadnjič sem opazil janšemet, napad na vrednoto življenja, na dostojanstvo predsednika vlade RS Janeza Janše.

Protestniki (na filmčku s Twitterja sem videl, da so prednjačile protestnice) so izvajali tako imenovani janšemet. Z zmečkanimi papirčki so kamenjali podobo Janeza Janše.

Kratka komunikacija z režiserjem

Režiserja gospoda Jašo Jenulla sem prek Facebooka javno vprašal, kakšno je njegovo mnenje o sovražnem dejanju simbolnega kamenjanja predsednika Janše, in upal na dialog.

V svoji naivnosti sem si mislil, da so organizatorjem stvari ušle iz rok in da je skupina preveč razgretih protestnikov pač šla predaleč. Upal sem, da akt kamenjanja ni zrežiran. Iz odgovora režiserja sem razbral, da ni tako, da je janšemet pravzaprav – citiram: protestniška športna disciplina, kjer se na simbolični ravni politiko obmetava z orožjem protestnikov. Na vsakem izmed papirčkov, ki so bili vrženi v obraz aktualni politiki je bilo napisano: resnica, pravica, poštenost ali solidarnost.

Na moj komentar, da se mi kamenjanje ni zdelo kot športna disciplina, ki bi ‘krepila telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo’ (SSKJ), pač pa kot sramotenje in simbolno ubijanje človeka, po podobi sodeč Janeza Janše, sem dobil odgovor režiserja, ki me ni več presenetil:

“Vsekakor je delovalo zelo razvedrilno in udeleženci so se tudi dodobra razmigali. 🙂 Res pa je, da ni bilo tekmovalne komponente 😉 Mislim, da smo lahko vsi samo veseli, da se protestniki poslužujemo ustvarjalnih in humornih načinov za sproščanje naše jeze in ogorčenja namesto, da bi se to izražalo neposredno z dejanskim nasiljem ali agresijo.”

Želel sem si resnega dialoga z režiserjem, pa sem dobil le rahlo posmehljive odgovore in potrditev, da je bil preformans organiziran kot športno-razvedrilna in ustvarjalno-humorna dejavnost protestnikov in da naj bomo veseli, da ne gre za dejansko nasilje in agresijo.

Hannah Arendt in banalnost zla ter Jordan B. Peterson in poskusi govoriti resnico

Pred leti sem si na Liffe ogledal film o Hannnah Arendt, ki prikazuje del življenja v Nemčiji rojene, a v ZDA živeče filozofinje in politične teoretičarke judovskega rodu, znane predvsem kot utemeljiteljice pojma banalnost zla. V filmu takole pravi:

“Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje (Hannah jim v filmu pravi Nobodies), ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.”

In naprej Hannah pove, da so se ti ljudje odtrgali od svojega človeškega bistva – od razmišljanja in od uporabe vesti.

Sam bi dodal z Jordanom B. Petersonom, da so se odtrgali tudi od resnice. Takole pravi:

“Če vaše življenje ni, kar bi lahko bilo, poskusite govoriti resnico. Če se obupno oklepate neke ideologije ali se vdajate nihilizmu, poskusite govoriti resnico. Če se čutite šibke, zavrnjene, obupane in zmedene, poskusite govoriti resnico. V raju vsi govorijo resnico. Zato je raj.”

Odtrganost od razmišljanja

Če človek malo razmisli, se vpraša, ali je sploh možno, da bi predsednik vlade RS v nekaj mesecih v stiski karantene in v koaliciji z levosredinskima DeSUS in SMC sploh fizično zmogel narediti vso to škodo, ki mu jo pripisujejo in za katero bi moral biti kamenjan. Parlamentarne procedure so namreč dolge.

Seveda je res, da ima predsednik vlade pri tvitanju hitre prste in premalo znakov, da bi pojasnjeval podrobnosti; tudi zame so mnogi tviti neprimerni in še bolj nepotrebni.

Če bi bil na Janševem mestu, bi tvitanje v celoti opustil ali ga prepustil veščim piarovcem.

Če bi organizatorji razmislili, bi gotovo lahko sestavili ‘veliko sliko‘ trenutnega vladanja v Sloveniji, namreč da se je vlada v teh koronačasih pač ukvarjala z epidemijo – njenim obvladovanjem in reševanjem stisk ljudi. Uspešno. In bi morda tudi organizatorji protestov lahko kaj dobrega našli in tudi – kot je navada med ljudmi – pohvalili. Kar pa ni bilo dobro, bi kulturno, med protestniki je mnogo kulturnikov, in argumentirano kritizirali.

Če bi organizatorji razmislili, bi takoj opazili, da imamo pri nas volitve in da je stranka človeka, ki so ga kamenjali s papirčki, na zadnjih volitvah dobila največ glasov. In da je pač gospod Janez Janša sestavil legitimno vlado s partnerskimi strankami. Tako kot jo je bivši predsednik vlade RS gospod Marjan Šarec. Le da je ta pred kriznimi časi vrgel puško v koruzo in s tem sprožil legalno proceduro za oblikovanje nove vlade, ki lahko – če bodo obdržali podporo v parlamentu – vlada do naslednjih volitev.

Za razmislek si je pa treba vzeti čas. Tako kot Hannah Arendt, ki si je po spremljanju procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmanu vzela veliko časa, da je preštudirala na tone gradiva in se potrpežljivo poskušala prebiti do resnice. Ob tem je razumsko izključila svojo prizadetost in čustva. Bila je namreč Judinja, tudi sama žrtev koncentracijskega taborišča.

Odtrganost od vesti

Vest je pojem, o katerem danes malo govorimo in jo premalo uporabljamo, četudi vsi poznamo tihi notranji glas v človeku, ki nas spodbuja, da delamo dobro in se izogibamo zlu. Vest je treba – celo moramo jo – oblikovati, četudi je z razumom obdarjenemu človeku prirojena, a je lahko zadušena in napačno usmerjena.

Ko gledam športno dejavnost janšemeta, se mi zdi, da mnogi od teh “športnikov” nimajo prav oblikovane vesti ali so jo pa zadušili; kot je videti, s sovraštvom. Če je ne bi zadušili, bi se gotovo vprašali, ali je prav človeka ubiti.

Janšemet je namreč začetek uboja, četudi na simbolni ravni, kar je še huje.

Skavti in taborniki vemo, kako močna je simbolna govorica (je del skavtske metode), ker se usede v srce in odlično komunicira vrednote – kakršnekoli že so. Tako od simbolnega uboja do udejanjanja ni prav daleč.

Odtrganost od resnice

Jordan B. Peterson v citatu trikrat poudari: poskusite govoriti resnico. Točno to. Treba je poskusiti govoriti resnico, si prizadevati zanjo. Z vsemi močmi. Če ti ne gre, povprašaj, poišči dobrega sogovornika. Upaj se spustiti v dialog. In sogovornik naj ne bo oni, ki tuli v tvoj rog, pač pa tisti, ki ne.

Če imaš jajca (opazil sem, da jih ima med protestniki vsaj eden), boš to naredil. In se soočil z drugim pogledom, ki ti morda ne bo všeč, a te bo približal resnici, ker ti bo omogočil pogled z drugega zornega kota; morda s širino, ki je do sedaj nisi opazil. Mimogrede, resnic ni več, pač pa ena, mi, ljudje se resnici lahko le bolj ali manj približamo. Če jo seveda skrbno in potrpežljivo iščemo.

Za dialog in s tem za bližanje resnici pa potrebuješ – za začetek le kanček – naravnanosti: ne vem vsega; ali še bolje: ne vem veliko oziroma ne vem skoraj nič. Takšno gledanje je v svetu poveličevanja v smislu: Vse, kar vem, je vse, kar je treba vedeti, (Jordan B. Peterson) sicer prava redkost.

Torej

Ni dialoga. Je – za zdaj še – simbolno ubijanje. In če še nekaj časa ne bo dialoga, bo hudo. Veliko državljanov se je namreč odtrgalo od razmišljanja, vesti in resnice.