Aleksandra Pivec mora vedeti, da je ideologija tudi to, da se ideološka vprašanja ne odpirajo

Aleksandra Pivec, ena od boljših na mestu ministra za kmetijstvo, kar smo jih imeli, je morala oditi. Začasno?! Kdor drugemu jamo koplje, sam pade vanjo, pravi star pregovor. Počakajmo, kaj se bo dogajalo z DeSUS-om in kaj z Aleksandro Pivec.

Stranka old boys je imela zgodovinsko priložnost, da se ohrani na slovenskem političnem parketu v prenovljeni izdaji. Aleksandra Pivec je bila za to idealna figura: ženska, mlajša, odločna, komunikacijsko in medijsko uspešna, učinkovita in zagnana za podeželsko politiko. Čurinovi geni iz Koga pri Ormožu so pustili sledi v njeni miselnosti. Četudi meščansko oblečena in urejena, se je vedno znova čutilo, da je s srcem pri kmetih in na podeželju. Kako je pristala v DeSUS-u, ne vem. Nekako v to stranko nikoli ni najbolj spadala. Veliko bolj ji je pisana na kožo Slovenska ljudska stranka, če je v njej en del mešanice med socialistično in kmečko tradicijo.

Aleksandra Pivec se ni zavedala, da v politiki ne gre brez ideologije

Na začetku vstopanja v Janševo koalicijo je močno zagovarjala, da gre v to španovijo pod pogojem, da se ideološke teme ne bodo odpirale. In zarečenega kruha se največ poje, pravi drugi pregovor. Napad na njeno osebnost in politično funkcijo ima popolnoma jasno ideološko ozadje in motive. Kar globoki državi z njenimi medijskimi trobili ni uspelo pri Počivalšku, ji je uspelo pri Pivčevi. Oboji, SMC in DeSUS, izkušajo vsak dan znova, kaj pomeni, če si v koaliciji z nepravim, neizbranim, nezaščitenim, skratka za globoko državo: s knezom teme. In kaj drugega kot ideologija je to, če se nekoga brez dokazov in brez argumentov razglasi za fašistoidnega, samo v službi in ciljem, da s takšno garjavo ovco pač ni mogoče biti v koaliciji.

Nikjer, najmanj pa v politiki ne gre brez ideologije. In to lekcijo političnega življenja je morala vzeti tudi Pivčeva. Ni važno, ali vlada dela dobro, ni važno, ali ministrica dela dobro, ni važno, ali je tisti del civilne družbe, ki je do neke mere odvisen od resorja, ki ga vodi, zadovoljen, ni važno, ali se vidi od daleč, da se stvari spreminjajo in razvijajo v smeri skupnega dobrega, važno je samo, ali si ali nisi pravi. In ko je Aleksandra Pivec zagrizla v realne probleme, je naletela na ideološke interese.

Upam, da se odslej naprej zaveda, da je tudi za vsako smreko in vsakim trsom vedno treba vedeti, za kakšno ideologijo gre. Brez predpostavke, da je v vsaki vladi in v vsaki politiki ideologija ključno vprašanje, je bolje, da se v politiko ne vrača.

Aleksandra Pivec mora vedeti, da je ideologija tudi to, da se ideološka vprašanja ne odpirajo.

Ideologija, ki jo človek zagovarja, pove veliko o njem samem

Tako kot je ideologija tudi to, da kdo reče, da je nevtralen, neopredeljen, neodvisen, nestrankarski in kar je še podobnih fraz, s katerimi se skušajo obraniti ideologije kot nečesa, česar ne bi smelo biti. Brez idej ni ustvarjalnosti niti napredka, brez političnih ideologij ni pluralnosti niti demokracije.

Vprašanje je, kaj določena ideologija pove o človeku kot družbenem bitju. Ali ga ima za čistega individualista, kakršni so veliki junaki, ki zanikajo vsako potrebo politike, da poseže po omejitvah zaradi covida-19, ali so to kriptokomunisti, ki si še vedno prizadevajo, da bi se propadli sistem znova vzpostavil, predvsem skozi vrata kulture in šolstva, ali tajkunski kapitalisti, ki so obogateli s špekulacijami in goljufijami, ne pa s svojim delom, ali zeleni, ki na vsakem koraku vidijo, kako izumirajo živalske vrste, hkrati pa protestirajo proti tistim, ki zagovarjajo nedotakljivost človekovega življenja, ali pa nacionalisti, ki jih zanima čista rasa, zato jih vsak tujec ogroža, ne razlikujejo pa med politično in ekonomsko motiviranimi migranti in tistimi, ki si rešujejo golo kožo pred podivjanimi režimi ali terorjem.

Medijski prostor pri nas vztraja v ideološkem enoumju

In kaj drugega kot ideologija je ključno za razumevanje boja na medijskem polju. Ni težava v tem, da imajo novinarji svojo politično agendo. Težava je, če so z napačno agendo v določenem mediju. Medijski prostor povsod po svetu se je razporejal po moči idej, kapitala in interesov. Če je bilo to razporejanje do določene mere pluralno in svobodno, sta se medijska moč in vpliv temu primerno porazdelila. In novinarji so pristali vsak v svojem ideološkem kontekstu.

Če pa je medijska tradicija izšla iz enoumja kot pri nas in v drugih komunističnih okoljih, je zgodba popolnoma drugačna. V časih negotovosti in nepredvidljivosti se je večina medijev potuhnila in fingirala pluralnost in demokratičnost. V času večje politične gotovosti, da so na oblasti spet naši, so brez sramu razkrili svoj ideološki pedigre. V tem smislu lahko razumemo geslo »RTV je naš«. S tem geslom so staro-nove ideološke sile kontinuitete povedale samo to, kar so vedno mislile in delale, da je njihovo vse, kar je državno. To lahko nekdo trdi in dela tako dolgo, dokler se v vseh državljanih ne prebudi zavest, da smo država mi, vsi davkoplačevalci. In da je bistvena razlika med medijem, ki je nastal s pomočjo tajkunskega kapitala ali s pomočjo levičarskih transferjev prek davčnih oaz, in državnim medijem, ki živi od vseh, ki ta medij plačujemo.

Nacionalni medij mora imeti govorce pro et contra, ker samo tako služi nam, ki ga plačujejo

Kakor hitro ima določena ideologija privilegij v državnem mediju, bo s tem sprožen ideološki konflikt. Ne more imeti revija Mladina svoje oddaje na RTV Slovenija, razen če dobijo vse revije enakovreden položaj. To pa je nemogoče in neumno. Lahko pa nacionalni mediji soočajo predstavnike različnih ideoloških smeri ob ključnih družbenih temah. Ne more imeti nacionalni medij svojega dežurnega medijskega in pravnega govorca, mora pa imeti govorce pro et contra, ker samo tako služi tistim, ki ga plačujejo. Zasebni kapital in zasebni medij sme pričakovati od svojih novinarjev, da navijajo in nabijajo samo eno plat zvona.

Nacionalni in državni medij pa tega preprosto ne sme početi, če hoče ohraniti status, ki mu gre, tako po logiki ustanovitelja kot po logiki kapitala (davkoplačevalskega denarja). Ob vseh razpravah okrog medijske zakonodaje se je razkrilo prav to vprašanje, kako razumeti medijski prostor in kako umestiti v ta prostor nacionalni, državni medij, ki je v službi celotne slovenske javnosti, ne pa samo enih ali drugih.

Nacionalni medij je prvi in morda edini, ki mora spoštovati volilni rezultat. Državni medij, ki ustvarja stalno politično krizo in volilno kampanjo, s tem ruši državotvorno politično kulturo, prispeva k zasičenosti javnosti s političnim bojem in odvrača ljudi od zdravega političnega mišljenja in participacije.

Od  izida primera Aleksandra Pivec pri nas dolgoročno marsikaj odvisno

Primer Aleksandra Pivec je eden od tipičnih primerov, kako so mediji iz muhe naredili slona. Iz politike izrinili sposobno osebo, ustvarili možnosti za nove delitve in spore, prezrli skupno dobro in se osredotočili na banalnost z enim samim namenom: kako razdreti obstoječo koalicijo. To gre tako daleč, da bi popolnoma nesposobnega Šarca in njegovo koalicijo radi restavrirali s kakšnim novim obrazom, ker sedanja vlada ne dela v prid starih vzvodov kapitala in oblasti.

Bistvo demokracije pa je prav v tem, da se z menjavo oblasti ti vzvodi vsakič znova prekinejo, enkrat z leve, enkrat z desne, če že uporabimo to terminologijo. Kar je predolgo na oblasti, se pokvari. Prave politične stranke so tiste, ki znajo preživeti v opoziciji in seveda toliko laže na oblasti. Šleparji prej ali slej odpadejo, ker je njihova ideologija zgolj oportunizem. Skoraj zagotovo bo to usoda DeSUS-a. Za Jankovićem, Bratuškovo, Cerarjem in Šarcem je sedaj DESUS s svojimi nespametnimi potezami dobro na tej poti .

Iskanje opore v volilnem telesu vetrogončičev à la biciklisti, se na dolgi rok ne obnese. Pivčevo je sicer odnesel prvi jesenski veter, a če bo vztrajala, se bo vrnila, kot se vračajo vztrajniki.