Protikorupcijska komisija je v junijskem vestniku izpostavila problem sistemske korupcije, saj se s korupcijo v širši državni administraciji duši slovensko gospodarsko in poslovno okolje. Čeravno ni to edini razlog slabšega stanja nacionalne ekonomije, ne moremo mimo znamenja, da si je sicer kompleksni javni sektor prislužil »privilegiran« status slovenskega kriznega “bad guya” (prev. “slabi fant”).
Konflikt med “javnim” in “zasebnim”
Predčasne volitve s predvolilnimi dobrikanji ter naporna povolilna pogajanja o protikriznih ukrepih različnih družbeno-političnih akterjev uvodnemu »privilegiju« hote ali nehote prikimavajo, saj so ustvarile razne populistične konstrukte, od vitke države in debirokratizacije do tega, da je zasebni sektor že plačal ceno krize, zato jo mora še javni. Realnost je takšna, da se meri, kakšen je delež krivde za krizo posameznega sektorja, kar ni voda na mlin nobenemu. Čeprav gre le za sistemski oznaki, se lahko upravičeno bojimo, da bo vsak s svojimi hibami krizo samo še poglabljal. Že dejstvo, da imamo veliko luknjo v proračunu in rekordni proračunski primanjkljaj, lahko ob vse dražjem zadolževanju in zgolj »lepotnih« ukrepih vodi v helenski scenarij. Uveljavitev Zakona za uravnoteženje javnih financ je sicer le začasno nekoliko pomiril družbeno-politične duhove in napetosti med zasebnim in javnim sektorjem oz. znotraj slednjega. Priča smo novi etapi družbeno-gospodarskega bolehanja v zahodnih demokracijah, ki jim po izpeljani formalni tranziciji pripada tudi Slovenija, mlada in upravljalsko neizkušena država, nevajena odgovornosti, z nezavidljivim stanjem gospodarstva, ki se razjeda tako od znotraj kot od zunaj. Ne gre za to, da je pri nas vse drugače kot drugje, vendar za dejstvo, da nikoli nismo imeli lastnega plemstva ali zdrave gospodarske kaste. Ob tem so še sveži spomini na plansko gospodarstvo, (po)tranzicijsko obdobje pa so zaznamovali t.i. tajkuni.
Kljub nujnosti varčevalnih ukrepov nastopi prva težava v medijskih in političnih intelektualcih, ki za ceno svoje pozornosti in stolčkov z raznimi mnenjskimi konstrukti usmerjajo dogajanje v družbi, ki se odraža v povečanem načelnem nezaupanju v državne institucije in njene mehanizme. V dobi globalizacije in gospodarskih kartelov, ko skoraj nihče ne verjame več v povsem prosto in svobodno delovanje trga, je država poklicana, da posega na trg in korigira delovanje le-tega, smo hkrati priča stvarnemu in ideološkemu konfliktu med državo in špekulativnim kapitalom, za katerim bi naj stal pohlepni neoliberalizem. Slovenija ni ravno blestela pri privatiziranju državnih podjetij in umikanju iz gospodarstva ter liberalizaciji trga, zato je zdravega gospodarskega jedra bolj malo. Na eni strani je politika to dopuščala, na drugi strani pa so »neodvisni« to s pridom izkoristili. Ne moremo niti mimo dejstva, da so več kot polovico nacionalne zgodovine vlado vodile stranke iz levega političnega bazena, ki je simbol proti neoliberalnih teženj. Ne glede na vse mogoče pogovore o vlogi države v gospodarstvu je gotovo nujno, da država navzlic različnim strankarskim interesom prepreči lastni samomor, t.j. bankrot oz. politični kaos.
Operiranje z golimi politično-ekonomskimi kazalci (npr. primerjava plač v javnem in zasebnem sektorju, gibanje BDP, proračunski primanjkljaj itd.) je pomembno, vendar premalo za razumevanje in reševanje problemov. Racionalizacija in debirokratizacija javnega sektorja se bolje sliši kot pa udejanja, kaj šele prakticiranje moralnih načel znotraj in zunaj le-tega. Lažje je omejevati in rezati pri zaposlenih, kjer so učinki takojšnji in preverljivi. Ni tudi zanemarljivo, da je javni proračun donosen vir za različne sumljive »outsourcinga«, »reprezentance« in gradbene posle. Gotovo je, da nekajkrat 10 evrov znižana plača nižjega državnega uradnika ali drugega javnega uslužbenca ne bo obrnilo ekonomskih gibanj v višave, vendar je to (le) začetek konsolidacije države na strani izdatkov. Javni sektor bo s tem plačal svojo obljubljeno mu ceno krize, kot so jo Izraelci v puščavi, a to ne bo prineslo dobe »medu in mleka«. Ključno vprašanje je, kako bo na to reagiral gospodarski cikel. Poleg tega, da je gospodarstvo v nezavidljivem položaju in plačuje davek krize, je zanj gotovo tudi to, da zaradi sive ekonomije in dela na črno ne polni proračunske malhe v potrebni meri. Kazati s prstom na en ali drugi sektor v tej situaciji ni smiselno, še najmanj pa to utemeljevati s prej omenjenimi konstrukti.
Do sedaj smo v strahu pred zasebnim bili bolj ali manj vajeni računati na državo kot 100% servis za državljane, kar stane. Ne gre samo za odnos »javnega« do ekonomije, temveč za veliko širši odnos med »javnim« in »zasebnim«, kjer je prava korenina zla. Na tej širši ravni se problem ideologije oz. dojemanja države izpostavi še očitneje. Delitev na »javno« in »zasebno« ni nekaj novega, saj je bila prisotna že v antiki. Rimljani so poznali res publica (javna zadeva je stvar ljudstva) in res privata (zadeva posameznika), Grki pa polis (država) in oikos (družina). Srednji vek je šel nekoliko svojo pot (delitev na duhovno in posvetno), medtem ko se je z nastajanjem sodobnega sveta in industrializacijo ločilo državo od civilne družbe. Vzporedno s sekularizacijo se je uveljavilo empirično načelo »produkcija profita«. Moderna doba je od metafizičnega na področju vere krenila v nadstvarne finančne mehanizme, ki obvladujejo ekonomijo. Za razliko od antike in srednjega veka je država postala svoj nadsistem oz. objekt, ki se je očitno razmejil s trgom, javnim mnenjem in privatnim življenjem. Ne gre zgolj za razmejevanje na javni in zasebni sektor, ampak na sferi »javnega« in »zasebnega«, ki se prepletata.
V sodobni družbi se vedno bolj poudarja zasebnost oz. osebne pravice, hkrati pa se zasebne težnje, ki niso v funkciji države, vedno bolj družbeno udejanjajo. Ker je zasebno uresničevanje hkrati družbeno in tudi javno, zadenemo ob javni interes, ki opredeljuje javno korist za dosego javne blaginje. Problem nastane pri izvrševanju širših javnih nalog ali osrednjih funkcij oblasti, ki se v primeru odpovedi pravne države in zlorabe (osebnih) pravic in pravičnosti izkoriščajo za uresničevanje interesov ozkih javno-zasebnih interesno-koruptivnih povezav. Pri tem kriminalu pajdašita oba, tako pokvarjeni gospodarstvenik kot pokvarjeni birokrat. Sistemske razsežnosti tega problema prenašajo bolezenske mikrobe v javni sektor, tako s strani medijsko kreiranih »nasprotnikov« (zasebni sektor) kot »podpornikov« (ideološki botri), ki mu nemara škodujejo še bolj. Priča smo paradoksu, ko je država hkrati v vlogi rablja in žrtve . Na eni strani je avtoriteta države primeren konstrukt za prelaganje odgovornosti, na drugi pa idealno orodje za zlorabo njenih funkcij. Denar sam po sebi nima političnega in ideološkega predznaka, je le tako mamljiv, da bo pozicioniranje države in »javnega« v nadaljevanju kriznega scenarija bržkone spet »umazano delo«. Izkoristek dogovarjanj med vlado, socialnimi partnerji, sindikati in delodajalci, najbrž ne bo v dometu optimalnega, saj je odvisen od družbenega karakterja, narodove ustvarjalne kulture in zgodovinskega dojemanja danih razmer. Še toliko težje, če je lahko javni sektor priročen instrument kake ideološke platforme. »Javno« v preteklosti ni imelo takšne note, kot se je to izkazalo v povezavi s posameznimi nedavnimi ideologijami. Še najbolj očitno je dvoje. Socializem in njegovi nasledniki so si ga vzeli za zaščitno znamko, narod pa uspavali pod taktirko podreditve posameznika vcepljenemu kolektivizmu. Njegovo nasprotje, turbo kapitalizem, si ga je vzelo na varno distanco. V bistvu je uspelo obojim, saj smo priča ne tako zanemarljivemu pojavu sobivanja ekonomskih kradljivcev, sistemskih pasivnežev in koristoljubnežev ter političnih prisklednikov.
Foto: Public
