Pred časom sem pisal o konfliktu med javnim in zasebnim, predvsem v družbeno-političnem kontekstu na sončni strani Alp. Tokrat sledi še poskus refleksije glede na širše ozadje diskurza javnega.
Družbeno-zgodovinske pridobitve, tako stvarne kot abstraktne, se namreč kljub svoji obči civilizacijski veljavi odražajo nacionalno specifično. Filtrirano nacionalno specifiko javnega, ki jo v reprezentativnem smislu zrcalijo voljeni ali delegirani predstavniki ljudstva, je brez umevanja in vrednotenja javnega razumeti še težje. Debirokratizacija in racionalizacija javnega sta že pravilo vsakega političnega programa in volilne kampanje, vendar nastopi prva težava že pri samem dojemanju pojma birokracija, saj ima ta v širši družbi praktično slabšalni pomen (»birokratski«, tj. okostenel, neživljenjski). Čeprav pomeni pojem racionalizacija med drugim sorazmernost učinka glede na opravljeno delo, ne moremo mimo spoznanja, da sta pojma birokracija in racionalnost soodvisna, kar dokazuje zgodovina že od prvih »držav« dalje (npr. Stari Egipt), saj so se z delitvijo dela in vedno večjo specializacijo le-tega urejale skupne zadeve na organiziran način. Izvorno gledano birokracija tako ni namenjena sama sebi, ampak ima v ozadju določen cilj.
V sodobni družbi se pojma javno in birokracija pogosto izenačujeta, predvsem ko gre za družbene pritiske ali nestrinjanje. Birokracijo lahko kot moderni družbeni pojav uvrstimo v čas nastajanja modernih držav v dobi razsvetljenstva in meščanskih revolucij. Rast moderne države in birokracije, ki se je najbolj krepila na ozemljih razsvetljenih absolutistov, je predstavljala nasprotje dotedanji ureditvi, ki je temeljila na vladarskem plemiško-fevdalnem sistemu s predstavništvom stanov. Naloga dvorne – državne administracije je bila v prvi vrsti izvrševanje oblastnih nalog, od podeljevanja osebnih svoboščin in političnih pravic, do vpeljevanja obče-državnih zadev (npr. osnovno šolstvo, vojska itd.). Na pogorišču starega fevdalnega sistema se je poleg konstituiranja javnega, konstituiralo še zasebno – družbeno, ki se je na poseben način odražalo v neagrarnem gospodarstvu, ki ga je predstavljal novi družbeni sloj kapitalistov. Kljub liberalnim principom svobodnega gospodarstva se je utemeljitev moderne liberalne ekonomije v delu Bogastvo narodov Adam Smitha v praksi izkazala za (pre)optimistično, saj so bile na obzorju nove družbene razlike, delavske revolucije in nov izkoriščevalski (kapitalistični) družbeni razred. Prehod iz dobe iracionalizma, kot se pojmuje srednji vek, v dobo racionalizma, v družbeno-razrednem konfliktu oz. razlikah ni prinesel kaj bistveno boljšega, kvečjemu ga je potenciral do radikalnih eksekucij v sledečih stoletjih. Komaj se je s širitvijo demokratičnih ustav, državljanskih svoboščin in političnih pravic začel postopoma kreirati pravi politični demos, že se je pojavil družbeni nasprotnik, ki je imel (oz. ima) skupni imenovalec v kapitalu in oligarhiji. Če izpustimo idejni nazor konservativizma, ki je črpal iz starega reda, smo s tehničnim in miselnim prerojenjem dobili nasprotni si ideji – liberalizem in socializem, ki sta vsak s svojim ekstremom (prvi v brezmejnem pohlepu, drugi v komunizmu) še danes stvarno in idejno aktualna v svetu, čeprav slednji manj. Po socialistični in komunistični praksi širom Evrope danes ni tako redka predpostavka, da je kapitalizem uničevalec demokracije, saj je birokracija z državnimi predpisi v službi in pod pritiski kapitala. Nedvomno je razumljivo, da totalna demokracija, ko bi vsi odločali o vsem, ni možna oz. razumna, zato poznajo zahodne družbe za lastno funkcioniranje zreducirano (predstavniško) demokracijo. Menim, da sta obe nasprotujoči si ideji preveč totalni oz. nezadostni. Tako liberalizem kot socializem (komunizem) izhajata iz produkcije in s tem utemeljujeta reprodukcijo, s tem, da vidi v prvi smisel v brezmejni produkciji in blagostanju, ki temelji na popolni gospodarski svobodi in pobudi t.i. »nevidne roke«, medtem ko vidi v drugi nevarnost za »izumrtje« delavskega razreda, ki proizvaja produkcijska sredstva, zaradi kapitalističnega razreda, ki ima ta sredstva v posesti. Obe ideji sta s svojimi idealiziranimi nazori vnesli veliko zmede na področje razumevanja javnega, saj sta v principu stremeli k preseganju države v brezrazredni družbi. Stvar je veliko bolj resna, če ideji obravnavamo kot novodobni religiji, ki bosta vsaka zase osmišljali življenje oz. odnose v družbi, kar niti ni presenetljivo glede na odnos do zgodovinskih pridobitev pred racionalistično in delavsko revolucijo po letu 1750.
Glede na zgodovinske okoliščine in razvoj dogodkov ni videti tolikšne težave v državi sami, kot pa v manjšinski družbi oz. pretirani individualnosti (nelegitimno drobljenje osebnih pravic in izkoriščevalsko bogatenje na račun drugih) ali pretirani družbenosti (odprava privatne lastnine v komunizmu in masovna kolektivizacija). Ker sodobno materialno življenje množično bazira na akumuliranju finančnih prihrankov in presežkov, ki se večajo s produktivnim investiranjem znotraj bančnih sistemov, ki ne zmorejo v nedogled prenesti brezmejnih človeških špekulacij, smo priča finančni krizi, iz česar sledi, da je takšen kapitalizem resna nevarnost za predstavniško demokracijo, še posebej kjer ekonomija ne bazira na etičnih elementih in kjer družbena predstavništva niso uravnotežena pri zastopstvu in delitvi blaginje. Zato ni zanemarljiv in presenetljiv odnos posameznika in širše družbe do javnega. Sodobni evropski človek artikulira, sicer nacionalno različno, precej liberalno-kapitalistično, bistvena mu je privatna lastnina, osebne pravice in svoboščine ter (čim) manj države, razen ko gre za javne storitve. To velja predvsem za države, ki nimajo tako razvite zasebne pobude na področju obče-družbenih interesov (npr. šolstvo itd.), zato je v državah kot Slovenija paradoksalna odklonilna drža do javnega, ko gre za bremena in odgovornosti, hkrati pa velika odvisnost od državnih transferjev in javnih storitev ter nenaklonjenost zasebnim storitvam. Naslednji paradoks je apel mnogih politikov in širše javnosti, da se gospodarski upravljalski prijemi prenesejo v državno birokracijo. Ob tem se popularizira ali naivno naseda, da je birokracija vezana na vidik javnega, čeprav je v stvarnosti vezana na kompleksnost posamezne organizacije, zato smo lahko na obisku kake večje gospodarske družbe obravnavani bolj birokratsko kot v javnem organu oz. je delovanje tam ravno tako (birokratsko) zapleteno.
Če je kapitalistično-politična ekonomija brez etične osnove izpostavljena kot prva nevarnost za demokracijo, je njena druga nevarnost birokracija oz. njeno pomanjkanje. Proračunsko megalomanske skupne evropske politike (npr. kohezijska politika, kmetijska politika itd.) lahko sicer vsebujejo kakšen odvečni člen birokratske verige (od Bruslja do posamezne regije), vendar je bolj odločilno pravilno in pregledno dodeljevanje nepovratnih sredstev projektom, kar ne gre brez postopkov in pravil. Birokracije in javnega ne gre dojemati kot nujno zlo, ampak kot sredstvo za dosego skupnih in posamičnih ciljev, kar je ustvarjanje blaginje. Četudi pristajamo na, s strani države regulirano, ustvarjanje blaginje, z ohranitvijo temeljnih ekonomsko-liberalnih principov, je potrebno pri ustvarjanju bogastva presegati pravne in birokratske vidike z moralnimi načeli. In vsem bi bilo tudi bolje, če bi tako gospodarstvo bolj delovalo na lastnih principih – lojalno konkurenci, kot tudi javni aparat – lojalno javnemu.
Foto: Public
