Pri košarki preigravam v nulo. Sem tak kot Goran Dragić. Nakažem, da bom šel v desno, toda hitro švignem v levo, mimo nasprotnika. Dobim korak prednosti. Vodim žogo, da mi ne piskajo korakov. Ko se pred mano znajde nasprotni center, takoj spremenim smer v levo, žogo dam za hrbtom na levo stran, da se ne zaletim vanj, zdrvim mimo njega v dvokorak, se odrinem na drugo stran obroča, da se izognem blokadi, in elegantno položim žogo v obroč. Obvladam!
Razlika med mano in Goranom Dragićem je le v tem, da on zna to tudi v praksi. Jaz ne. Sem košarkarski teoretik.
Kaj delamo iz svojih otrok?
Zakaj imamo občutek, da je okoli nas ogromno ljudi, ki se razumejo popolnoma na vse, so pa skrb vzbujajoče nefunkcionalni, ko imajo v svojih rokah odgovornost za posledice svojih vedenj? Zametki katastrofalnega stanja se začnejo v zgodnjem otroštvu.
Velika večina otrok se rodi zdravih, pripravljenih na učenje in pridobivanje veščin za preživetje v svetu, v katerega so se rodili. Pri treh letih ni otroka, ki ne bi vpil: “Pusti, pusti, bom sam. Jaz. Jaz.” Otroci pri treh letih ne zahtevajo: “Daj ti, mama! Daj ti, ata!”
Ko se doma sesa, bi radi sesali. Ko se briše prah, bi radi imeli v svojih rokah krpo za prah. Ko se kuha, bi vihteli svojo kuhalnico. Večina staršev seveda ne prenese otrok “pod nogami”, medtem ko sami delajo. Vidijo jih kot oviro. Kot prepreko, da bi delo končali čim prej.
Kot nebodigatreba, ki jim onemogoča, da bi jim potem ostalo še malo časa zase. Morda celo za pristen stik z otrokom. Naženejo ga iz kuhinje: “Saj imaš tam svojo majhno kuhinjo z igračami. Tam se igraj. Pusti mamo, da skuha v miru. Zdaj nimam časa.”
Otroku je vse jasno
Otrok seveda natanko ve, kako je videti lepo pripravljena miza, kako je videti pospravljena soba, pomita posoda in podobno. Vendar ima podobne ročne spretnosti, kar zadeva pomivanje posode, kot jih imam jaz pri košarki v primerjavi z Goranom Dragićem.
Starši seveda dobro ločijo med spretnostmi, ki so potrebne za preigravanje profesionalnih športnikov, in tistimi za varno pomivanje posode. Ne zavedajo pa se, da gre v obeh primerih za vedenje. Za oboje pa potrebujemo tako kondicijo kot miselno pripravljenost, da se dela lotimo.
Navada, ki se hitro razširi na vsa področja življenja
V določenih družinah so starši še posebej obsedeni z učinkovitostjo in prepričanjem, da ni dovolj časa za delo, pospravljanje, družino, prijatelje in iskanje samega sebe. Zato začnejo spontano delati večino stvari namesto otroka. Zjutraj ga obujejo, da ne bi zamudili v šolo, ker njemu to vzame preveč časa. Potem mu nesejo torbico, ker se on toooliko časa vleče z njo do avta.
Potem mu narekujejo pravilne odgovore pri nalogi, saj bi šel v nasprotnem primeru spat ob enajstih zvečer. Nato se gredo v šolo pogovorit, da zna več, kot je pisal, ker oni že vedo, saj se učijo z njim. Prej ali slej prepričujejo ravnatelja, da je zabodel šestilo v hrbet sošolke, ker ga je ta izzivala, in tako brez konca.
Hkrati so ves čas prepričani, da je to zadnjič, ko pomagajo otroku iz težav, saj se bo počasi moral v življenju znajti sam ter prevzeti odgovornost za posledice svojih vedenj in svojih odločitev. Leta pa tečejo.
Več lahko preberete na siol.net.
