Slovensko tranzicijo so v dobršni meri nadzorovale stare politične sile, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. Zato ni mogla uspeti. Razvojno je slovenska država zaostala, pa tudi nobene želje po proaktivni drži ne kaže. Če smo še pred poldrugim desetletjem dihali z EU, nas danes slovenska vladajoča politika vse bolj pelje v drugo smer.
Čeprav je – paradoksalno – v politiki največ »novih« kadrov, le ti niso nikoli zmogli dovolj politične moči za temeljite reforme. Politika, delujoča v zaodrju, tega ni dovolila. Če si je kakšna stranka pomagala z »ljudskim glasom«, kot je to leta 1996 z referendumom storila SDS, je ad hoc politična večina kasneje vse uničila.
Dolgoročno gledano je najbolj pomembno izobraževanje. Vendar si je tudi to v času prehoda skupaj z uradništvom in sindikatom prisvojila stara levica. Zato imamo pri nas največ javnega (beri: podržavljenega) šolstva v okviru OECD. Tudi zato smo manj konkurenčni v mednarodnem merilu, mnogi mladi zapuščajo domovino in iščejo priložnost drugje.
Težave so tudi na področju kulture, kjer davkoplačevalci plačujemo prispevke za umetnike, ki jih nikoli nismo ne slišali ne videli, kaj šele njihove »umetniške« kreacije.
Nepravičen je nadalje pokojninski sistem, kjer plačujemo privilegije borcem in vzdrževalcem prejšnjega režima in njihovim sorodnikom; nazadnje pa država razsipava tudi z denarjem za nezakonite migrante.
Naj omenim še mantro vseh manter: področje poprave krivic. Niti po skoraj treh desetletjih Slovenija še ni popravila vseh krivic, ki jih je povzročil komunistični režim. Žalostno dejstvo ostaja, da se mnogi iz generacije žrtev počasi poslavljajo brez kakršnega koli zadoščenja.
Dvigniti državljanski pogum
Da bi ta področja razprli drugačni, boljši prihodnosti, bi morali izvoliti ljudi z voljo do resničnih sprememb. Tega ne bo lahko doseči z obstoječim volilnim sistemom, pa tudi z volilno prakso, ki so jo uveljavili v zadnjih letih, ko oblast prevzemajo politični analfabeti, ki so potem lahek plen mafijskega ozadja oziroma globoke države. Potrebnih bi bilo nekaj sistemskih sprememb, kot je npr. sprememba volilne zakonodaje in poenostavitev načina oblikovanja vlade. Zatem bi morale priti na vrsto temeljite reforme na vseh straneh, na vseh omenjenih področjih.
Dolgoročno je treba nujno dvigniti politično kulturo in državljanski pogum. A ključno vlogo pri tem imata izobraževalni in medijski sistem. Kajti mnogi pri nas morajo šele usvojiti prvo črko demokracije. In ta je, da je resnična demokracija odvisna od njihove participacije. Največjo nevarnost za demokracijo predstavljajo apatični posamezniki. Mnogim od teh je prejšnji totalitarni sistem poškodoval sposobnost zdravorazumskega dojemanja javnih vprašanj, poškodbe pa še niso pozdravljene. Zato pogosto nekritično sprejemajo vnaprej pripravljena »fake« sporočila, kot so: »vsi so enaki«, »poiščimo nove obraze«, »dovolj imamo osamosvojiteljev«, »ne splača se udeležiti volitev« ipd. Posledica takega poigravanja z nezrelimi volivci so nesposobne in v glavnem leve vlade.
Slovenija torej potrebuje voljne ljudi in strukturne reforme, kot se temu nepopularno reče. A še bolj potrebujemo klimo, ki bo spodbujala kulturo življenja. Bili so časi, ko smo Slovenci v enem samem mandatu za več kot eno četrtino povečali rodnost. Zato ker so ljudje v danih okoliščinah verjeli v priložnosti zase in za svoje družine.
Kako razpreti drugačno prihodnost? Slovenski čas, priloga tednika Družina. št. 95, str. 4
