A. V. Zver za Slovenski čas: Spomin na prave stvari

Osmi april 1990 in prve povojne demokratične volitve: svojevrstna točka preloma, po kateri nič več ni bilo tako, kot je bilo prej, a je hkrati marsikaj ostalo tako, kot je bilo. 25 let pozneje se na tisti čas oziramo skozi pogovor z zgodovinarko dr. ANDREJO VALIČ ZVER, avtorico znanstvene monografije Demos – Slovenska osamosvojitev in demokratizacija (2013), v kateri med drugim zapiše: »Danes, četrt stoletja po nastanku politične opozicije, je država v hudi krizi. Ugotavljamo, da ni uspešno izpeljala procesa demokratičnega prehoda, ki se je začel z zmago Demosa na prvih povojnih demokratičnih volitvah aprila 1990. Niti dejstvo, da je Slovenija medtem postala članica Evropske unije in evro skupine in da je morala sprejeti pravila obeh skupnosti, ni kaj dosti pomagalo, da bi utrdili vladavino prava, stabilnost in demokratičnost političnega sistema, učinkovitost in pravičnost delovanja pravosodnega sistema, da bi uravnotežili medijski sistem in vzpostavili konkurenčnost slovenskega gospodarstva in bančništva, ki sta še vedno obremenjena z državno lastnino, s plodnim poljem za delovanje različnih monopolov.«

Ali vas na volilno cvetno nedeljo 1990 vežejo kakšni posebni spomini?

Morda na prvi pogled nič posebnega, pa vendar spomin na nekaj prelomnega. V družinskem okolju smo veliko govorili o tem, kaj se dogaja, kaj se pripravlja in seveda šli na volitve. Ko se je dejansko zgodil preobrat in se je zdelo, da se bo vendarle odprla pot k normalni demokratični evropski Sloveniji, smo bili zelo veseli. Vse opcije so bile namreč videti odprte. Lahko bi se zgodilo tudi drugače. Tako pa je zares zadišalo po slovenski pomladi. Spomnim se razprav v družinskem krogu s pokojnim očetom, z mamo, ki še vedno zelo živo spremlja vse politične dogodke in ima pri tem globok uvid, ki ji ga ponuja lastna izkušnja iz časov totalitarnih režimov – vseh treh totalitarnih režimov. Po 25 letih kritično ugotavlja, da si ni nikoli mislila, da bo Slovenija zavila na pot, na kateri je danes. Nekdanje izkušnje so zato predvsem vabilo k razmisleku, kje smo danes.

Na volitve aprila 1990 vas seveda ne vežejo le zasebni spomini, temveč tudi strokovna radovednost, saj so ena pomembnih točk vaše znanstvene raziskave o Demosu. Kakšno vlogo so imele te volitve v procesu prehoda iz totalitarne v demokratično državo?

To je bil eden ključnih dogodkov. Zmaga Demosa na volitvah je bila pomemben, morda celo najpomembnejši korak na poti v demokratizacijo slovenske družbe. Vsi liberalizacijski in demokratizacijski procesi pred tem so bili predpriprava na te volitve, vzpostavljanje institucionalnih okvirov, ki so volitve omogočili. Sama zmaga Demosa pa ni bila samoumevna, kot bi si morda danes kdo mislil. Pravzaprav je bila nepričakovana celo za sam Demos, kljub temu da je dr. Jože Pučnik na znani prvi novinarski konferenci v prostorih Društva slovenskih pisateljev poudaril, da so ustanovili Demos zato, da prevzamejo oblast, odgovornost za slovensko družbo.

… ob čemer se je večina novinarjev iz SZDL-jevskih medijskih hiš veselo hahljala.

Res je, novinarji v prvih vrstah so se hahljali in dregali s komolci, češ, kakšne neumnosti govori ta »prišlek«. Na cvetno nedeljo pred 25 leti se je torej zgodilo veliko presenečenje. Če bi izide gledali po posameznih strankah, bi zmagala nekdanja Zveza komunistov s svojimi sateliti, ker pa je Demos premogel toliko demokratične moči in potenciala, toliko zdrave pameti odločilnih voditeljev, da so strnili vrste, se je vendarle zgodila prelomna zmaga. Tisto nedeljo se je res zdelo, da je vse mogoče. A že naslednji dan je nastopila streznitev …

Demosovo zmago ste prej označili kot najpomembnejši korak na poti v demokratizacijo. Kako sploh velja razumeti ta pojem, ki je danes že skoraj izginil iz javnega besednjaka?

Enoznačnega odgovora na to vprašanje pravzaprav ni mogoče dati, saj je večplasten. Tudi teze družboslovcev o demokratizaciji, procesu demokratizacije in demokraciji so zelo različne. Sama se v svoji knjigi ukvarjam z analizo različnih tez in pri obdelavi tega fenomena upoštevam mnenja različnih znanstvenikov, tudi z različnih političnih polov: Huntingtona, Dahla, Linza, Stepana …V končni analizi kombiniram Huntingtona in Linza, ki govorita o času liberalizacije, demokratizacije in konsolidirane demokracije. Analiziram začetke demokratizacije, seveda pa z letom 1992, ko se končuje moje raziskovalno delo, demokratizacija na Slovenskem še zdaleč ni bila utrjena. Tudi po 25 letih je jasno, da še ne moremo govoriti o obdobju konsolidirane demokracije. Tudi znani vprašalniki npr. revije The Economist pričajo o dejstvu, da je Slovenija na repu postkomunističnih držav, kar se tiče demokracije in demokratizacije. Zdi se, da drsimo na tej lestvici navzdol. Izvor lahko iščemo že v začetkih demokratizacije. Volitve 8. aprila 1990 smo poimenovali prve demokratične po letu 1945, veliko vprašanje pa je, ali so bile dejansko svobodne …

… zlasti pa poštene.

Sama menim, da niso bile.

Zakaj?

Spremljale so jih možnosti različnih manipulacij. Poleg vprašljive sestave volilnih komisij ne smemo pozabiti na dejstvo, da je bila volilna zakonodaja sprejeta decembra 1989, volitve pa so bile v začetku aprila 1990. Na voljo so bili torej le dobri trije meseci, da bi se celotna predvolilna mašinerija iz totalitarne prelevila v demokratično. To je nemogoče uresničiti v tako kratkem času, sploh pa ne ob toliko zankah, ki so bile nastavljene v volilni zakonodaji. Vse skupaj se je v bistvu še vrtelo po starih socialističnih pravilih, na kar je opozarjala npr. že terminologija: »skupščina«, v katero so izvolili »delegate«. Skupščina je imela tri zbore. Če sta bila dva izmed njih – družbenopolitični zbor in zbor občin – izvoljena po še kolikor toliko demokratičnih pravilih, tega nikakor ne moremo reči za tretji zbor. Zbor združenega dela je bil prav zaradi volilne zakonodaje nekakšno socialistično slepo črevo, ki pa je imelo pri vplivu na odločitve celotne skupščine veliko vlogo. To se je pokazalo zlasti pri sprejemanju zakonov, ki so bili ključni za slovensko osamosvojitev: pri zakonu o obrambi, o financah … Volitve 1990 so res prinesle formalno nove demokratične ustanove, koliko so bile te ustanove vsebinsko demokratične, pa je drugo vprašanje. Odgovor, ki se ponuja po 25 letih, je na dlani: stvari so bile v bistvu precej drugačne, kot so bile videti navzven.

Toda ali se ni Milan Kučan takrat javno pritoževal, da naj bi bila volilna zakonodaja pisana na kožo opoziciji? Trezna presoja pokaže, da je, milo rečeno, zavajal …

Milan Kučan se je iz zadnjega predsednika Zveze komunistov čez noč prelevil v demokrata. Spomnimo se, kako je »zamrznil« partijsko izkaznico. S takimi in podobnimi izjavami je na neki način pošiljal žogico na drugo stran političnega »igrišča«. Imel je sijajen PR, v katerem so bili nedvomno mojstri političnega »farbanja«. Če pogledamo takratno medijsko prizorišče, je bilo popolnoma neuravnoteženo. Problem, ki se vleče do današnjih dni, je bil tedaj še toliko večji. Morda to najbolje ponazarja neka izjava Jožeta Smoleta. Ko ga je eden od vodilnih v Demosu dr. Hubert Požarnik prosil, naj SZDL pred volitvami aprila 1990 odstopi nekaj prostora v medijih Demosovim strankam, ga je Smole jasno zavrnil: »Tukaj se pa motite. Vsi časopisi so v naših rokah.« Povedano surovo, a vsaj ni skrival resnice, kot je to počel kdo drug. Če se vrneva h Kučanovi izjavi, ki jo omenjate: jasno je, da je šlo za propagandno manipulacijo in nič drugega.

Ker ga že omenjava: aprila 1990 smo volili tudi člane in vodstvo republiškega predsedstva. V tekmi za predsednika predsedstva je Milan Kučan v drugem krogu premagal dr. Jožeta Pučnika. Ali ni bilo že s to volilno odločitvijo na simbolni in konkretni ravni jasno, da velik del volilnega telesa z demokratizacijo Slovenije sploh ni mislil presneto resno, saj bi se sicer morali zadnjemu partijskemu šefu zahvaliti za njegove zasluge, ga poslati na smetišče zgodovine, na čelo nacionalne skupnosti, ki je stopala na pot osamosvojitve, pa postaviti izvornega, dokazanega demokrata? Pa tega nis(m)o storili.

V primeru Slovenije moramo vedno imeti pred očmi, da je šlo vzporedno za dva temeljna družbena procesa: demokratizacijo in osamosvojitev. Procesa sta se stalno prepletala in to prepletanje je vplivalo na dogajanje doma in v tujini. Tujina se je denimo pozitivno odzivala na procese demokratizacije Slovenije v jugoslovanskem okviru, na osamosvojitvene pa precej negativno, razen Slovencev v zamejstvu in po svetu. A procesa sta bila neločljiva. Že majniška deklaracija, prebrana maja 1989, je bila skupek obeh zahtev. Temeljna listina družbenopolitičnih organizacij je nekaj tednov kasneje še vedno govorila o Jugoslaviji in samoupravnem socializmu.

Če se vrnem k vašemu vprašanju. Iz perspektive evropske demokracije je res komaj predstavljivo, da je nekdanji partijski voditelj postal prvi človek demokratične Slovenije; da nismo izvolili demokrata par excellence, kar je bil dr. Jože Pučnik. V nobeni državi, ki se je pred 25 leti izvila iz primeža komunističnega totalitarizma, se ni zgodilo to, kar se je zgodilo v Sloveniji. Pa vendar, če realno presojamo akterje tedanjega časa, nam je marsikaj jasno. Kaj so denimo mediji počeli z dr. Pučnikom, ki je bil prisiljen zapustiti domovino, ker so mu po večletnem zaporu, delno v samici, preprečevali normalno eksistenco. Niti potrdila o diplomi mu niso dali. V tujini je moral začeti z dna: najprej kot pristaniški delavec, nato je na novo diplomiral, doktoriral, se uveljavil v akademski sferi. A tega človeka je bilo treba prikazati kot nekoga, ki je zapustil Jugoslavijo, da bi se imel v tujini »fajn«. Očitali so mu celo, da ima Nemko za ženo … Skratka: Pučnika je bilo treba umazati, politi z gnojnico. Vemo, da je bil Pučnik izredno razumski človek, a ob vsem, kar se mu je dogajalo, je nekoč tudi v javnosti skorajda obupano vzkliknil: »Kaj sem vam za božjo voljo naredil, da tako ravnate?!«

Tukaj moramo iskati odgovor na vaše vprašanje: kako so mediji namerno – če hočete: zlonamerno – uničevali Pučnika, Kučana pa sistematično prikazovali kot nespornega demokrata, človeka s popolnoma čisto preteklostjo. Mnogo Slovencev je šlo takrat nekritično na ta medijski led.

Zavedam se skrajne hipotetičnosti vprašanja: Kaj bi bilo, ko bi bili vendarle aprila 1990 izvolili Pučnika namesto Kučana? Ali bi se slovenska zgodba do danes, ko jo kritično presojamo zlasti zaradi pomanjkljive demokratizacije, odvijala drugače?

Po mojem mnenju bi se, ker so bile okoliščine takrat vendarle drugačne kot danes. Odprte so bile številne možnosti, ki bi jih bilo mogoče s Pučnikovim vizionarstvom in pogumom tudi uresničiti. Po 25 letih pa ni več nekdanjega demokratičnega zagona. Pa to ni problem le Slovenije, temveč celotne Evrope. Spomnimo se, da so ljudje, ki so šli decembra 1990 na plebiscit, v velikanski večini glasovali za samostojno in demokratično Slovenijo. Izid plebiscita, ki je bil nesporno demokratično dejanje, je zelo poveden, ne samo volitve. Slovenke in Slovenci smo želeli zapustiti balkanski kotel. Prepričana sem, da bi dr. Jožetu Pučniku kljub številnim težavam, na katere bi brez dvoma naletel na skoraj vsakem koraku, uspelo povezati vsa iskrena demokratizacijska prizadevanja v novo kakovost, ki bi prinašala drugačne sadove, kot jih ubiramo danes.

Kakšno vlogo pa je odigral še en vzvod, ki ga je odhajajoča oblast lahko uporabila v neenakopravni volilni tekmi: tajna politična policija?

To vprašanje ostaja še vedno domača naloga slovenskega zgodovinopisja. V času, ko sem pisala knjigo o Demosu, v Arhivu RS namreč še ni bilo gradiva, ki je tja prišlo spomladi 2013: 1,3 tekočega metra arhivskega gradiva, ki ga je Sova zadrževala pri sebi.

Nezakonito?

Da, nezakonito, saj bi ga morala že leta 2006 izročiti osrednjemu slovenskemu arhivu. Z dostopnostjo tega gradiva so bila odkrita nekatera odmevna nova dejstva. Kljub spremembam arhivskega zakona, ki so leta 2014 v mnogočem zaprle dostop, se bo odkrivanje novih zgodovinskih dejstev dogajalo še naprej. Omenjeno in drugo gradivo bo razkrivalo resnične namene akterjev tistega časa v drugačni luči od tiste, ki morda še vedno prevladuje.

Ali že imamo kaj oprijemljivega?

Če bi imeli arhiv tajne politične policije ohranjen do te mere, kot je ohranjen v Nemčiji, na Češkem, na Poljskem – v večini postkomunističnih držav skratka, če pustimo ob strani države nekdanje Jugoslavije –, bi bil odgovor na to vprašanje gotovo pritrdilen. Ker pa je bilo 80–90 odstotkov tega gradiva uničenega in dosjeji večinoma niso preživeli kulturnega »genocida«, je težko kar koli napovedovati. A bodimo potrpežljivi: saj se gradivo pojavlja – ni nujno, da je to ravno uradno arhivsko gradivo. Tudi iz drugih virov prihaja gradivo, ki bo zelo verjetno pokazalo, da je bilo v Demosu veliko t. i. vrinjencev, ljudi, ki so bili v Demos poslani z določenimi nalogami. Kot zgodovinarka vidim v določenih potezah znamenja, da nekateri niso imeli interesa vleči demokratizacijski in osamosvojitveni voz naprej, temveč so ga skušali zaustavljati.

Ker že omenjava arhive. Kakšne so izkušnje po uveljavitvi novele arhivskega zakona, ki je bila predmet referendumskega odločanja? Tik pred tem pogovorom ste bili, kot ste mi omenili, na seji arhivske komisije.

Arhivska komisija od trenutka, ko smo začeli delovati po prenovljenem zakonu, vzpostavlja prakso, ki do sedaj ni bila uveljavljena. Danes smo se tako pogovarjali o zadevi, ki si je zagovorniki arhivske novele verjetno niso predstavljali: po novem se mora arhivska komisija ukvarjati tudi z vlogami, v katerih raziskovalci prosijo za dostop do arhivskega gradiva nemških okupatorjev. Torej gradivo, ki je bilo 70 let popolnoma javno dostopno, je zdaj nedostopno oziroma mora oseba ali ustanova, ki želi dostop, vložiti posebno vlogo, ker so v tem gradivu pač osebni podatki. Arhivska komisija ravna v skladu z dobro prakso prejšnjih sestav komisije, odloča v dobri veri in v javnem interesu. Člani komisije se strinjamo, da je potreben čim širši dostop do arhivskega gradiva, da se lahko ustvarjajo čim bolj celostni zgodovinski prikazi preteklega in polpreteklega obdobja. Komisija se sestaja vsak mesec. V povprečju dobivamo tri do štiri vloge, včasih tudi kakšno več, vlagajo pa jih tako posamezniki kot ustanove. Upamo, da bomo lahko svoj mandat končali v teh okvirih, če pa se zgodi kakšna sprememba …

… bi lahko arhivska komisija v kakšni drugačni sestavi vzpostavila drugačno prakso?

Tako je.

Vrniva se k vaši znanstveni raziskavi o Demosu. Vaš doktorski študij ni bil brez težav. Spremljajo ga pomenljive anekdote o tem, kako ste ga morali celo »preseliti« z ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV) na mariborsko univerzo. Zakaj že?

Ja, danes se o teh zadevah res lahko govori kot o anekdotah in se lahko smejiva na ta račun, a leta 2010 so bile stvari še kako resne, zame osebno pa zelo neprijetne in boleče. Ko sem leta 2006 vpisala doktorat, sem ga plačala iz svojega žepa; imenovana sem bila tudi za asistentko pri predmetu moderna zgodovina na FDV. Teza doktorata je bila odobrena brez težav. Delala sem pod vodstvom dr. Janka Prunka, ki je bil prvi mentor, ter somentorice dr. Alenke Krašovec. V komisiji sta bila še dr. Darko Friš in dr. Igor Lukšič, ki je bil njen predsednik. Tako sem štiri leta raziskovala, napisala skoraj 400 strani, dokler nisem tik pred zagovorom doktorata, na zadnjem t. i. doktorskem seminarju, izvedela, da po mnenju dveh članov komisije nisem v zadostni meri upoštevala celotne knjižnice FDV, pa tudi takih »zgodovinskih« virov, kot je bila recimo trditev, da je baje Edvard Kardelj na smrtni postelji izjavil, da je treba Slovenijo osamosvojiti … Takšnih in podobnih nepreverjenih trditev FDV-jevih politologov v svoji znanstvenoraziskovalni analizi pač nisem mogla upoštevati – pri čemer je treba povedati, da sta druga dva člana komisije, zgodovinarja dr. Prunk in dr. Friš, nalogo ocenila kot odlično. Sledilo je dopisovanje mentorja z vodstvom fakultete, tudi sama sem se pritožila. A jasno je bilo mogoče videti, da se je postavil zid, ki ni temeljil na znanosti, temveč na ideologiji. Teza, da je bil Demos glavni akter osamosvojitve in demokratizacije, je bila preprosto preveč boleča za nekatere člane moje komisije in morda še za koga. Ko sem uvidela, da v tej ideološki drži nikakor ne bodo odnehali, sem po temeljitem premisleku in pogovoru z mentorji, s privolitvijo dr. Friša, da postane moj mentor na mariborski univerzi, dr. Prunk pa somentor, šla še enkrat skozi ves proces: prijava doktorata, odobritev senata, še enkrat plačilo iz lastnega žepa … Tokrat sem lahko zadevo pripeljala do konca. Doktorat in knjiga, ki je nastala na tej podlagi, stojita na močnih temeljih. Najbrž jo tudi zato v dominantnih medijih ignorirajo.

Na to zgodbo želim opozoriti zato, ker razgalja porazno stanje v slovenski družboslovni znanosti, zlasti v politologiji, kjer skušajo nekateri vplivneži ključne procese demokratičnega preloma in njihove akterje potiskati na obrobje, v središče pa postavljati vse kaj drugega.

Pri svojem znanstvenoraziskovalnem delu sem vedno upoštevala imperative znanosti. Glavni imperativ pa je: iskati resnico. To je bil tudi moj imperativ pri znanstveno raziskovalnem delu za doktorat in knjigo, ki je nastala na njegovi podlagi. Na svoje presenečenje pa sem ugotovila, da pri politološki obdelavi fenomena slovenske demokratizacije prevladuje teza, da smo se Slovenci demokratizirali na podoben način kot npr. Poljaki in Čehi – po konceptu okrogle mize, pri kateri naj bi nekdanja nomenklatura, stara elita, položila oblast v roke t. i. novi eliti. Ko sem na podlagi zgodovinskih virov dokazovala, da ni bilo tako, se je zgodila blokada. Na eni strani imamo torej »premetavanje« nekih modelčkov o slovenski demokratizaciji, ki ne temeljijo na zgodovinskih virih, na drugi strani pa znanstvenoraziskovalno analizo, ki temelji izključno na virih, a slednja ne prodre. Človeku se postavi vprašanje: Kakšna znanost je to, ki ne išče resnice?

Pogovarjal se je Bogomir Štefanič.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.