Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver je v intervjuju za tednik Demokracija odgovarjala na aktualna vprašanja povezana z arhivi in Študijskim centrom za narodno spravo.
Gospa Valič Zverova, v zadnjih tednih se je vaše ime javno večkrat omenjalo v povezavi z arhivi. Ste predsednica t. i. arhivske komisije, ki odloča o dostopu do arhivskega gradiva. Nam lahko za začetek pojasnite, kaj je glavna naloga komisije?
Naj za bralce pojasnim, da arhivsko komisijo na temelju 67. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) iz leta 2006 imenuje vlada. Izbira med strokovnjaki s področja državne uprave, zgodovine in arhivistike, ki v arhivski komisiji delujejo nepoklicno in pro bono. Sedanja sestava arhivske komisije je bila imenovana maja 2012 za dobo petih let. Zakon določa, da opravljamo naslednje naloge: dajemo obvezujoča mnenja v spornih primerih določitve roka nedostopnosti arhivskega gradiva ter mnenja o izjemnem skrajšanju in podaljšanju roka nedostopnosti. Odločamo v primeru dvoma o dostopu iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona ter o skrajšanju roka nedostopnosti za gradivo iz tretjega odstavka 65. člena zakona. V zadnjem primeru odločanje ni potrebno, če stranka ali organ izkaže pravni interes za uporabo gradiva (68. člen ZVDAGA).
Gradivo je v teh primerih dostopno vključno z vsemi občutljivimi osebnimi podatki, ki pa jih mora uporabnik arhivskega gradiva ustrezno varovati. Komisija torej po tretjem odstavku 66. člena odloča le v primerih, ko uporabniki gradivo potrebujejo za znanstveno, publicistično ali pravno oceno tega gradiva (oziroma oceno delovanja organov iz tretjega odstavka 65. člena).
Sliši se precej zapleteno …
Preprosteje povedano, arhivska komisija največkrat odloča o vlogah prosilcev, ki izkažejo znanstveni, publicistični ali pravni interes za vpogled v gradivo nekdanje SDV, ki vsebuje občutljive osebne podatke, pridobljene s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in se nanaša na osebe, ki niso bile javni funkcionarji. Naj ob tem še posebej opozorim na znano dejstvo, da je SDV periodično uničevala arhivsko gradivo, še zlasti konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Uničenega je bilo med 80 do 90 odstotkov arhivskega gradiva SDV, tudi večina dosjejev. Pa še to: večjo količino arhivskega gradiva je Sova kljub zakonu in uredbi hranila v svojih prostorih do začetka leta 2013. Ko sem npr. sama v Arhivu Republike Slovenije iskala dosje dr. Jožeta Pučnika, sem ugotovila, da je bil »črtan«, kar je esdevejevski termin za »uničen«. Menim, da bi za ta svojevrstni zločin nad narodovo kulturno dediščino krivci morali odgovarjati pred zakonom. Pravzaprav bi lahko govorili o kulturocidu.
Koliko imate tedensko, mesečno ali letno spornih ali mejnih primerov, se pravi zadev, ki jih morate obravnavati?
Kljub arhivskemu zakonu iz leta 2006 so se režimi dostopa spreminjali. Od leta 2012, ko sem postala predsednica arhivske komisije, se praviloma srečujemo enkrat mesečno. Običajno odločamo o treh ali štirih vlogah.
O dostopu do katerega arhivskega gradiva pravzaprav odločate?
Dejansko se večina zadev vrti okoli 3. odstavka 65. člena zakona, ki določa: »Arhivsko gradivo, nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990, ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije (npr. Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza sindikatov Slovenije, Zveza socialistične mladine Slovenije, Zveza združenj borcev NOV Slovenije, Zveza rezervnih vojaških starešin Slovenije), organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno-varnostne službe, je dostopno brez omejitev, razen arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij.«
V primerih, ko gradivo vsebuje naštete občutljive osebne podatke in je zato nedostopno, določa ZVDAGA izjemen dostop v dveh primerih: ob izkazanem pravnem interesu (68. člen) ali ob izkazanem namenu znanstvene, pravne ali publicistične ocene gradiva (tretji odstavek 66. člena), pri čemer o izpolnjenosti pogojev odloča arhivska komisija.
Kdo se obrača na vas z vlogo za vpogled v arhivsko gradivo?
Znanstveniki, novinarji, publicisti … Sicer se prosilci za vpogled v arhivsko gradivo, našteto v tretjem odstavku 65. člena zakona, običajno najprej obrnejo na arhiv, ki gradivo hrani. Pristojni arhiv je dolžan ugotoviti, ali so v arhivskem gradivu občutljivi osebni podatki, ki jih našteva zakon v tretjem odstavku 65. člena, ki bi lahko bili razlog za nedostopnost posameznega gradiva. O ugotovitvah nato arhiv obvesti prosilca, ta pa se lahko, če gradivo vsebuje občutljive osebne podatke, odloči za vložitev vloge za odločanje arhivske komisije.
Kakšne so pravne, zgodovinske, ali če rečem strokovne arhivske podlage, na podlagi katerih odloča komisija?
Komisija pri obravnavanju vlog ravna v skladu z zakonom in s poslovnikom. V skladu z demokratičnimi načeli stremimo k čim večji dostopnosti in odprtosti arhivskega gradiva. Do sedaj ni komisija zavrnila še nobene vloge.
…….
Opomba uredništva: V naslednjem delu intervjuja si sledijo vprašanja o ugrabitvi Stjepana Crnogorca in umoru Nikice Martinovića ter vlogi Janeza Zemljariča in Milana Kučana.
…….
Pred dnevi je bila sprejeta novela zakona o arhivih, ki omejuje dostop do arhivskega gradiva, ki je nastalo v prejšnjem, totalitarnem režimu. Novelo zakona so podprli poslanci vladne koalicije in presenetljivo trije poslanci NSi vključno s predsednico Ljudmilo Novak, medtem ko so mu nasprotovali v SDS, SLS ter poslanca Ivan Vogrin in Roberto Battelli. Kako to komentirate?
V razpravah v državnem zboru in v medijih se je moje ime celo pojavljalo kot nekakšno opravičilo za podporo noveli zakona o arhivih. V izjavi za javnost sem zato zavrnila izkrivljene interpretacije ali podtikanja. V zvezi s tem sem že sporočila, da arhivska komisija ni nikdar razpravljala o spremembah arhivskega zakona. Na seji 24. 1. 2014 se je po posredovanju direktorja Arhiva Republike Slovenije komisija opredelila samo do predloga tridesetdnevnega roka za odgovor arhivske komisije na vlogo o dostopu do arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javne funkcije. Arhivska komisija je menila, naj se upošteva zakon o upravnem postopku tako kot do sedaj.
Vaše stališče v zvezi s tem je bilo torej vedno povsem jasno.
Moje osebno stališče do arhivskega gradiva, pridobljenega s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin v totalitarnih režimih, je slovenski in mednarodni javnosti dobro znano. Več o tem najdete tudi v mojih številnih znanstvenih in strokovnih člankih. Poudarjam, da sva skupaj z zgodovinarjem dr. Milkom Mikolo kot člana tedanje arhivske komisije julija 2011 posredovala najino načelno stališče, da »… v skladu s konvencijami, deklaracijami in resolucijami Sveta Evrope, Evropskega parlamenta, Evropskega sveta ter stališči Evropske komisije, v skladu s stališči Ustavne komisije RS ter v skladu z obstoječo slovensko zakonodajo posredujeva načelno stališče do dopisa Arhiva Republike Slovenije 012-1/2010 z dne 21. 6. 2011: Slovenija v tem smislu ni pravna naslednica totalitarnih institucij bivše jugoslovanske države, še najmanj moralna, zato ni razloga za ščitenje akterjev in represivnih institucij prejšnjega režima. Pri dostopu do arhivov gre vedno za vprašanje tehtanja med pravico do obveščenosti javnosti/posameznika in varstvom osebnih podatkov. Pravica javnosti do obveščenosti je v takšnih primerih močnejša kot pravica do zaščite osebnih podatkov članov politične policije/obveščevalne službe totalitarnega režima. Še posebej pa imajo žrtve, ki so trpele, interes za razkritje kršitev človekovih pravic in zadoščenje.«
Menim torej, da je interes javnosti za razkritje delovanja zločinskih organizacij, kot je bila npr. Udba, ki je sistemsko in sistematično najhuje kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, močnejši od pravice do varstva občutljivih osebnih podatkov uslužbencev in sodelavcev tajne politične policije. Še posebej v postkomunističnih družbah, kakršna je slovenska, je nujnost resnice, pravice in spomina neločljivo povezana s pravico odprtega dostopa do arhivov tajne politične policije.
Pred tem so poslanci vladajoče koalicije zavrnili dopolnilo SDS, s katerim je stranka predlagala povsem odprt dostop do arhivov nekdanjih družbenopolitičnih organizacij. NSi se je ob tem vzdržala …
NSi naj bi se bila pri svoji odločitvi posvetovala s strokovnjaki in z arhivisti. Ne vem, kdo so ti ljudje, vendar dvomim, da so bili med njimi tisti, ki se vsakodnevno ukvarjajo z razkrivanjem naše totalitarne preteklosti, pri tem pa naletijo na kup težav. Čeprav se morda dozdeva, da bo dostop do t. i. udbovskega arhiva poslej bolj odprt, se strinjam z eno najboljših slovenskih zgodovinark in strokovnjakinjo za totalitarizme dr. Tamaro Griesser Pečar, ki si ne more predstavljati, kakor piše v svojem pismu, da so, naj citiram »… arhivarji rekli, da jim novela omogoča lažje delo, ker bodo, prav nasprotno, sedaj z delom zasuti. Morali bodo namreč prebirati tisoče, desetisoče strani naročenega gradiva, ker bodo morali zakrivati osebne podatke. To delo jih bo časovno izredno okupiralo in oviralo pri njihovem drugem, bistvenem delu, oviralo pa bo seveda tudi raziskovalce, ki bodo na naročeno gradivo čakali dneve, tedne, mesece (odvisno od tega, kako obsežno je), preden bodo prišli do dokumentov … Za nas, zgodovinarje, so predlagane spremembe arhivskega zakona, ki zopet zapira predvsem gradivo Uprave državne varnosti, usodne. Zgodovinarji morajo imeti dostop do celotnega, torej necenzuriranega gradiva, sicer prikaz ni verodostojen. Če se zakrivajo določeni osebni podatki, seveda ne moremo razkriti načina delovanja tajne politične policije prejšnjega totalitarnega režima, za katero nič ni bilo tako nizkotno, da se tega ne bi posluževala.«
Publicist Igor Omerza, ki že več let raziskuje zločinsko dejavnost Udbe v Arhivu RS in v arhivih, je sprejetje te novele za Reporter komentiral takole: »Ko boste zaprosili za gradivo, ga bosta najprej pregledala za to zadolžena dva delavca arhiva, in če vsebuje osebne podatke, te ustrezno prekrila, šele nato ga boste dobili na vpogled. Ker dosjeji obsegajo tudi po tisoč strani in vse te bosta morala prebrati ta dva arhivarja, bo to seveda trajalo precej časa, še zlasti če bo takšnih zahtev več. Tako se zna zgoditi, da boste na posamezno gradivo morali čakati več mesecev. To pomeni tehnično zaprtje gradiva in ne razumem NSi, kako so lahko glasovali za tak zakon, če se zavzemajo za razčiščevanje polpretekle zgodovine. Še zlasti, ker so v zakonu izenačene žrtve in krvniki.« Se strinjate z njim?
Gospod Omerza potrjuje povzeto mnenje dr. Tamare Griesser Pečar. Dobro pozna delo z arhivskim gradivom in njegova opozorila so na mestu, še zlasti ker je bilo v preteklosti na Slovenskem kar nekaj poskusov zaprtja t. i. udbovskih dosjejev pred javnostjo. Zadnjega smo Slovenci zavrnili na referendumu leta 2011 in s tem jasno povedali, da je volja do čim večje odprtosti in dostopnosti tega gradiva močnejša od volje do varovanja občutljivih osebnih podatkov.
Ali s tem ne obstaja tudi nevarnost, da na dokumentih ne bodo »zatemnili« samo občutljivih osebnih podatkov, ampak še marsikaj drugega?
Ne bi rada vnaprej komu delala krivice ali dvomila o strokovni integriteti kolegov arhivarjev, ki imajo na skrbi t. i. udbovske arhive. Njihovo delo je izredno zahtevno, presoje pa zahtevajo izjemno poznavanje tematike, široko razgledanost, in kot rečemo v žargonu, hrbtenico. Seveda pa vedno obstaja nevarnost političnega krojenja dela v arhivu. Nič novega in že mnogokrat videno. Zato je zakrivanje občutljivih osebnih podatkov lahko priročen izgovor.
SDS je že pozvala k oddaji podpisov »proti zaprtju arhivov«. Prvak SDS Janez Janša je pred tem napovedal referendum o arhivski noveli, saj je očitno, da skuša s tem tranzicijska levica zaščititi svoje politične botre iz prejšnjega režima. Ali podpirate referendum na to temo?
Arhivi tajnih političnih policij so v postkomunističnih družbah, kakršna je slovenska, občutljiva tema in predmet vročih razprav. Kolegi iz drugih držav, npr. Češke, kjer je režim dostopa do gradiva tajne politične policije za zdaj še najbolj liberalen v Evropi, nas vseskozi seznanjajo s poskusi pritiskov in zapiranja arhivskega gradiva. Tako kot pri nas je tudi na Češkem zavarovanje občutljivih osebnih podatkov pravzaprav krinka za poskus perfidnega oteževanja celovitega dostopa do gradiva. Konec koncev nam zgodovinska stroka nalaga čim bolj celosten vpogled v tematiko, ki jo raziskujemo. Z anomizacijo se izgublja celovitost vpogleda, ki je za zgodovinarjevo presojo osebe, dogodka, pojava, procesa … ključnega pomena. Še zlasti to velja za totalitarne režime, ki so povzročili toliko trpljenja. Tudi v imenu milijonov žrtev totalitarizmov, ki same ne morejo več govoriti, je naša zgodovinska dolžnost, da so arhivi zločinskih organizacij, kakršne so bile Stasi, Securitate, Udba idr., odprti in dostopni. Le resnica v vsej svoji popolnosti ter zrelo in pošteno soočenje z narodovo zgodovino v vseh njenih razsežnostih nas lahko osvobaja. Referendum kot legalno in legitimno sredstvo za demokratično izražanje volje ljudstva je močan signal oblastem, ki se ne da prezreti.
Enkrat smo že glasovali za to, naj bodo arhivi odprti za javnost …
Ja, res je. Pa bo očitno treba še enkrat jasno in glasno povedati, da hočemo opraviti s totalitarno preteklostjo tudi s pomočjo čim bolj odprtih in dostopnih arhivov.
Ste direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Očitno delate s polno paro …
Študijski center za narodno spravo, ki ga je ustanovila vlada Janeza Janše, je s svojim uspešnim delom in mednarodno prodornostjo dokazal upravičenost svojega obstoja in vitalnost. Ob njegovi ustanovitvi je bilo veliko negotovosti. Tudi danes so, vendar mislim, da se zaradi dobrega dela in uveljavitve našega centra ne da več kar preprosto izbrisati. Dejstvo je, da smo krepko zaorali ledino znanstvenega preučevanja totalitarizmov. Izvajamo raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941−1990 in projekt Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941−1945. Leta 2012 smo se znova prijavili na razpis agencije za raziskovalno dejavnost in bili potrjeni kot najboljša zgodovinopisna skupina. Znano je, da smo izdali vrsto odmevnih in izvirnih publikacij. Zadnji dve sta na primer zbornik Odstiranje zamolčanega in publikacija dr. Damjana Hančiča o revolucionarnem nasilju na osrednjem in zahodnem Gorenjskem med letoma 1941 in 1945. Poleg drugih dejavnosti, kot so ustvarjanje in predstavljanje arhiva pričevanj, seznanjanje javnosti z našimi dosežki, organiziranje okroglih miz, konferenc, znanstvenih simpozijev, razstav, strokovnih ekskurzij, predstavitev in predavanj v izobraževalnih institucijah, smo aktivni tudi v mednarodnem merilu, še zlasti v Platformi evropskega spomina in vesti, ki združuje 41 institucij iz 16 držav.
Kakšni so načrti centra za prihodnost?
Vsi sodelavci centra smo vpeti v številne, zelo raznovrstne projekte, ki segajo od raziskovanja totalitarnega nasilja v predvojnem, medvojnem in povojnem času pa vse do kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Pred nami je v naslednjih dneh predstavitev moje knjige o Demosu.
Pravkar izdano knjigo dr. Damjana Hančiča bomo predstavljali v Trstu, potem gremo z njo po Sloveniji. V Budimpešti se bomo udeležili srečanja zveze arhivov tajnih političnih policij, kjer bomo predstavili slovensko problematiko. Nedvomno so mednarodne povezave za nas zelo pomembne, saj so dobre prakse podobnih institucij iz drugih držav koristno vodilo in opora pri našem delu. V začetku marca se bomo že peto leto zapored spomnili odprtja Hude jame, ki skupaj z drugimi grobišči in morišči ostaja rakrana slovenske družbe. Tako kot vsako leto načrtujemo spominsko slovesnost in znanstveni simpozij ob 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov. Novost, ki jo pripravljamo skupaj s Študijsko-raziskovalnim centrom za družino, bo zgodovinska poletna šola za mlade.
Letošnje leto bo še posebej posvečeno spominu na prelomne dogodke izpred petindvajsetih let. Leto 1989 v tujini imenujejo The Year of Miracles. In res so se zgodili zgodovinski »čudeži«− od padca berlinskega zidu, propada sovjetskega imperija in komunističnega bloka v Evropi do začetka novega vala širjenja demokracije itd.
In še vprašanje za konec. Doktorirali ste iz novejše slovenske zgodovine. Naslov vaše doktorske naloge je bil Vloga Demosa v procesu slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Kot ste mi dejali, bo na podlagi tega prav kmalu izšla tudi knjiga.
Kmalu bo zagledala luč sveta in tega se iskreno veselim. Gre za znanstveno monografijo, ki se ukvarja s kompleksnim in za Slovence izjemnim obdobjem konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Mislim, da pri nas manjka objektivne znanstvene analize procesov demokratizacije in osamosvojitve. Iskanje znanstvene resnice še vedno ni glavni cilj medijsko protežirane zgodovinske znanosti pri nas. Del zgodovinske vede še naprej angažirano služi ideološkim duhovom totalitarne preteklosti. Tudi zgodba mojega doktorata, na katerem temelji knjiga, mnogo pove o ideološki kontaminiranosti nekaterih kotov slovenskega znanstvenega prostora. Imam grenko, a nepozabno izkušnjo z delom komisije za zagovor in s senatom Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Moje doktorske teze, da je bil Demos ključni akter demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesov, nekateri preprosto niso bili pripravljeni sprejeti. Njihovi argumenti so bili izrazito ideološki. Ker je bil moj raziskovalni etos dokopati se do znanstvene resnice, me niso prepričali ter njihovih predlogov in zahtev nisem mogla sprejeti. Čeprav sta dva člana komisije od štirih izrekla odlično oceno, se je zataknilo. Prepričana v svoj prav sem želela vendarle dokazati svojo tezo. Še enkrat sem plačala drag študij iz svojega žepa in krenila po drugi poti do istega cilja. Nekateri si domišljajo, da je znanost njihova. In res je videti, kot da je ugrabljena. Tako kot se zdi ugrabljena naša država. In to z istimi akterji.
Vendar jim ni uspelo. Prehodila sem trnovo pot, zato sem tem bolj vesela tega uspeha, ki ga bo simboliziral izid moje knjige o Demosu.
Pogovarjal se je Metod Berlec.
Več lahko preberete v Demokraciji.
