Pri nas obstaja nenapisano pravilo, da je kritika NOB nedopustna in to ne glede na zločine, ki so bili storjeni v njenem imenu, na podlagi katerega vsakomur, ki se tega pravila ne drži in si dovoli nepristranski pogled na vojno dogajanje, sledi diskvalifikacija.
Ne vem, kdo je prvi napisal, da narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti. Vsekakor pa ta izjava drži in upam, da se bomo Slovenci zavedeli svoje zgodovine, vse zgodovine, tudi tiste, ki je temna in bi jo radi pozabili. Nikakor pa ne gre zamolčati Temne strani meseca, kot se je imenoval prikaz tiste mračne zgodovine 20. stoletja po koncu vojne do osamosvojitve v Muzeju novejše zgodovine pred dobrimi dvajsetimi leti.
Pri nas Avgijevega hleva ni moč očistiti, ker je v njem preveč dragocenosti
Žal prehod iz totalitarne Slovenije, ki je bila do razpada Jugoslavije 1990/91 del večnacionalne totalitarne Jugoslavije, v samostojno Slovenijo, ki je del Evropske zveze, ki sloni na demokratičnih principih in spoštovanju človekovih pravic, še vedno ni prav uspel. In to ne zaradi tega, ker trenutna vlada omejuje ljudem pravice, temveč zato, ker v Sloveniji ni bilo lustracije in so se stara omrežja v ozadju izredno razvila in se še vedno napajajo iz državnih podjetij.
Kadar nekdo začne kidati Avgijev hlev, se takoj postavijo pokonci tisti, ki se bojijo za svoje privilegije in denarnico. Seveda pa so takrat v ospredju tudi drugi ljudje, ki bi ob osamosvojitvi morali prepustiti prostor drugim, tako v sodstvu, v različnih uradih, šolah, državnih podjetjih. Sodna veja oblasti tudi ni nikogar kaznovala zaradi očitnih kršitev človekovih pravic, žal niti do tega ni prišlo, da bi razveljavili vse sodne procese, ki so temeljili na določenih členih kazenskega zakonika, ki nasprotujejo kriterijem pravne države.
Seveda je tudi del zgodovinske stroke popolnoma neuspešno deloval, namreč tisti del, ki še vedno zagovarja komaj modificirano interpretacijo režima, ki smo ga pustili za seboj.
Zamolčano še dolgo škoduje ljudem in njihovim medsebojnim odnosom
Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falzifikacijo, ki je mnogim narodno zavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnil pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Tega ni bilo mogoče postaviti pod vprašaj. Seveda je razumljivo, da imajo mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Mnogi še vedno menijo, da morajo služiti političnim ciljem, ki jih imajo za pravilne. Po drugi strani pa marsikje prevladuje mnenje, da naj pozabimo ali vsaj zatisnemo oči pred določenimi dejstvi. To pa je napačna pot za pospeševanje miru in sodelovanja.
Nič ne sme ostati zamolčano in pozabljeno, ničesar ne smemo že kar vnaprej opravičiti ali omiliti. Kajti ravno takrat, ko pošteno razkrijemo grozljive stvari in povemo zanje, prihaja tudi v temno ozadje – vsaka dežela ga ima – več svetlobe, več skromnosti, manj ošabnosti in tako se razvija boljše medosebno razumevanje.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Pravilo se glasi, da je kritika NOB nedopustna, sicer sledi diskvalifikacija
Pri nas obstaja nenapisano pravilo, na podlagi katerega vsakogar, ki se tega pravila ne drži, postavijo v kot t. i. reakcije. Pravilo se glasi, da je kritika NOB nedopustna, in to ne glede na zločine, ki so bili storjeni v njenem imenu. Če si kdo vseeno dovoli nepristranski pogled na vojno dogajanje, sledi diskvalifikacija. Umetno se zgradi stališče, ki gre sicer popolnoma mimo argumentacije nepristranskega diskutanta, njegovo stališče pa se pobija. Naenkrat se znajde v kotu kot zagovornik fašizma in nacizma, kamor sploh ne spada, čeprav se je – prav nasprotno – z vsem svojim delom zavzemal za to, da bi se kršitve človekovih pravic in totalitarnih sistemov ocenjevale po enakih kriterijih. Ta mehanizem uporabljajo nepošteni debaterji po vsem svetu, tako v politiki kot na drugih področjih. Neodvisni zgodovinar se nikakor ne more niti ne sme ozirati po politični vremenski napovedi, ostati mora zvest samo dejstvom.
Ko nekatere zgodovinarje moti že eksistenca Študijskega centra za narodno spravo
Tudi ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo (SCNS), ki ima za nalogo proučitev kršitev človekovih pravic in nasilja na Slovenskem, se je izkazala nepripravljenost zgodovinarjev leve tranzicijske opcije za obravnavo totalitarizmov, posebno tudi za to, ker je največ odprtih vprašanj prav pri obravnavi komunističnega totalitarizma. SCNS, ki ga je vlada ustanovila spomladi 2008 in je začel delovati 1. maja 2008, nadaljuje delo Sektorja za popravo krivic, ki ga je ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in ki je bil do takrat v sklopu Ministrstva za pravosodje. Tukaj se je pokazalo, da nekatere zgodovinarje moti že eksistenca takega centra, čeprav obstajajo podobne inštitucije v domala vseh nekdanjih komunističnih državah.
Sedaj pa si nekateri želijo prilastiti tudi osamosvojitev ̶ in to delno prav tisti, pri katerih osamosvojitev prav gotovo ni bila intimna opcija.
Tudi Oto Luthar se je že leta 2006 vehementno obrnil proti reinterpretaciji novejše slovenske zgodovine, češ da gre tukaj za zamenjavo ene resnice z drugo (Oto Luthar, Konvertitstvo. Boj za zgodovino, Delo – Sobotna priloga, 23. 4. 2005). Na prvem mestu je kritiziral interpretacijo tako imenovanih konvertitov, torej tistih, ki so spoznali svoje zmote in zato revidirali svoje poglede. Seveda je tudi on že takrat pristal pri Jožetu Dežmanu. Kar je napisal v Sobotni prilogi Dela sedaj, pa presega še njegovo takratno pisanje in je pravzaprav nevredno zgodovinarja, ki se ima za objektivnega. In spet govori o »konvertitih, ki puščajo za seboj nepopravljivo škodo«. To je razumeti tako, kot da je po njegovem mnenju veliko bolje, če zgodovinarji do konca življenja vztrajajo pri zmoti, ker nimajo moralne moči, da jo priznajo in popravijo.
Zgodovinopisje kot znanost je konsenz resnih znanstvenikov, odgovorno pa je le resnici
Skrajni čas je, da začnemo na vseh področjih, seveda tudi v sodstvu, obravnavati ljudi in zadeve po enakih kriterijih. Slovenijo trenutno zaradi virusa spremljam iz daljave in se lahko samo čudim. Očitno lahko nekateri grozijo z uboji in žalijo neljube posameznike vse povprek, ob tem pa si lahko privoščijo, kar jim pade na pamet. Skrajni čas je, da pridemo do resnega dialoga tudi med zgodovinarji, da ne izključujemo ljudi, ki zastopajo drugačno mnenje, kot se je pred kratkim zgodilo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti na nekem simpoziju.
Ker sem zgodovinarka, pa naj ponovim nekaj, kar sem že velikokrat napisala. Zgodovinopisje kot znanost je vsekakor konsenz resnih znanstvenikov v celotnem svobodnem svetu, odgovorno pa je samo resnici.
Za zgodovinarja obstaja ena sama vse presegajoča smernica: zvestoba dejstvom, z drugimi besedami: zgodovinska resnica. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Za neodvisnega zgodovinarja je merodajen prikaz dejstev, ne glede na to komu ta prikaz služi in komu škoduje. Zato mora biti zgodovinar že po svojem poklicu nasprotnik vsake nesvobode in vsakega totalitarizma.