… zato smo razklani
Študijski center za narodno spravo, ustanovljen leta 2008, raziskuje polpreteklo zgodovino na Slovenskem s poudarkom na treh totalitarizmih, ki so zaznamovali slovenski narod v 20. stoletju – fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Posebno pozornost namenjajo zločinom pod komunizmom, ker naj bi ti bili najmanj razčiščeni. Študijski center vodi Andreja Valič Zver, ki je na novoletnem srečanju Katoliške akcije in Doma prosvete Sodalitas v Tinjah minulo soboto predavala o odstrinjanju zamolčanega.
Eden velikih, a do danes neuresničenih obetov ob slovenskem osamosvajanju je bila narodna sprava. Kje se je zataknilo?
Narejenega je bilo veliko, začenši s simbolnim dejanjem maše v Kočevskem rogu leta 1990, delom komisije za izvajanje zakona o popravi krivic in komisije za prikrita grobišča, delom nevladnih organizacij, predanih posameznikov in Študijskega centra za narodno spravo. Mnogi koraki pa niso bili storjeni dovolj odločno ali pa sploh ne. Zato smo lani v posebni izjavi skupaj z obe-ma omenjenima komisijama ugotovili, da je potrebno urediti grobišča, ki jih je na Slovenskem evidentiranih več kot 600, ter jih razglasiti za kulturne spomenike nacionalnega pomena, sploh pa Hudo jamo, ki v slovenski zavesti od odprtja leta 2009 figurira kot simbolno prizorišče groze totalitarizmov, ki so v 20. stoletju pustošili po slovenskem ozemlju. Kjer je to mogoče, je treba identificirati tam pobite. Zastalo je na pravnem področju. Potrebna je celovita pravna analiza medvojnega in povojnega kršenja človekovih pravic in svoboščin. Na področju arhivov je potrebno nadaljnje zbiranje gradiva. Potrebno je mnogo premikov tudi na področju izobraževanja, na področju zgodovinopisja in tudi pri osebni srčni kulturi vsakega posameznika.
Slovenija je zašla v hudo gospodarsko krizo. Slišati je opozorila, da bi bilo sedaj bolj smiselno energijo porabiti za reševanje aktualnih problemov.
Prav gotovo mora biti pogled usmerjen v reševanje sedanjih in prihodnjih problemov. Zavedati pa se je treba stare resnice, da brez poznavanja preteklosti in starih zablod ne more biti pravega prepoznavanja in reševanja sedanjih problemov, kaj šele vizije za prihodnost. Trdim, da brez poznavanja kršenja človekovih pravic in zločinov totalitarizmov, ki smo jih v 20. stoletju sproducirali Evropejci, ne more biti ohranjanja demokracije, kulture varovanja človekovih pravic, pravne države itd. Skratka, Evropejci moramo prepoznati in poznati svojo preteklost, zato da bomo lahko razmišljali o reševanju problemov prihodnosti. Gre za generacije, ki prihajajo, da ne bodo ponavljale napak prejšnjih generacij.
Ali zadostuje zgolj poznavanje preteklosti? Mar ni potrebno tudi priznanje krivde? Družba v Sloveniji je očitno še naprej razdeljena na partizane in domobrance, vsak vztraja pri svojem prav, pri čemer se zdi, da je partizanska stran prej pripravljena priznati napake, predvsem povojne poboje, kot domobranska stran.
Pri Slovencih velikokrat pogrešam pripravljenost, da bi se med sabo pogovarjali, da bi razmišljali in spoznali namene in poteze nasprotne strani. Kaj so bili vzroki za dejanja? Težko pa se strinjam s tem, da je ena stran pripravljena za kompromis, druga pa ne. Te ravni so zelo prepletene.
Več lahko preberete na Novice.at.
