Ni skrivnost, da je komunistična indoktrinacija pustila globoke sledi v miselnosti slovenskega naroda. Področje, v katerem so bili komunisti najbolj uspešni pri pranju možganov slovenskemu narodu, je oblikovanje njegovega zgodovinskega spomina. Glede na to, da pogled na preteklost v veliki meri določa tudi človekovo ravnanje v sedanjosti in prihodnosti, je jasno, da ima zgodovinski spomin neizogibno tudi aktualne politične implikacije. Volilni izidi v dobrih dveh desetletjih slovenske demokracije, natančneje politična premoč levice v Sloveniji, ki nima primere med novimi članicami EU, to popolnoma potrjuje. Vendar ne gre samo za zgodovinsko zavest navadnih ljudi, bolj osupljivo je, da komunistične zgodovinske interpretacije sprejemajo kot samoumevne celo mnogi ljudje na desnici, za katere to ne bi pričakovali.
Ena izmed takih »splošno sprejetih« komunističnih interpretacij je povezovanje partizanstva z osvoboditvijo slovenskega naroda. Celo politiki, škofje in zgodovinarji, ki jim nikakor ni mogoče očitati naklonjenosti komunizmu, govorijo in pišejo, da je bilo partizanstvo osvobodilno gibanje, ki je vodilo narodno-osvobodilni boj (poleg revolucije), ki naj bi se končal z osvoboditvijo maja 1945. Vprašanje je, ali se ti ljudje sploh zavedajo, kaj govorijo, ko ponavljajo te komunistične floskule. Ali se kdaj vprašajo, kaj pomeni »osvoboditev«, kaj je to »svoboda«? Če bi resno poskušali odgovoriti na ti vprašanji, potem bi morali ugotoviti, kako nevzdržne so njihove trditve in kaj z njimi sporočajo.
Navadno se kot dokaz osvobodilne narave partizanstva navaja, da se je to gibanje »borilo proti okupatorju«. Že, toda boriti se proti okupatorju še ne pomeni nujno tudi boja za svobodo. Odsotnost okupacije in svoboda sta dve različni stvari; natančneje, neka država ne sme biti okupirana, da bi bila lahko svobodna, toda ni vsaka neokupirana država samo zaradi tega že tudi svobodna. Veliko držav je, in še več jih je bilo v preteklosti, ki niso (bile) okupirane, a so (bile) pod vladavino nedemokratičnih režimov in zaradi tega niso (bile) svobodne. Najbrž ne more biti dvoma, da npr. Severna Koreja ni svobodna država (za njene državljane), četudi ni okupirana.
Vprašanje, ali se je partizanstvo borilo za svobodo ali se ni, je potemtakem odvisno od odgovora na vprašanje, ali je Slovenija po partizanski zmagi leta 1945 postala svobodna ali ne. Postkomunistična levica odgovarja pritrdilno, kar je razumljivo, saj izhaja iz režima, ki je tedaj prevzel oblast (četudi ni združljivo z demokratično usmeritvijo, katero v besedah izpoveduje tudi ta levica), nerazumljivo in nelogično pa je, če je to tudi mnenje ljudi, ki ne pripadajo temu idejno-političnemu krogu. Za ljudi, ki so po letu 1945 javno izpovedovali stališča in vrednote, za katere se zavzema današnja slovenska desnica, namreč ni bilo svobode, ampak zapor (če ne celo kaj hujšega). In dokler ti ljudje niso bili svobodni, tudi Slovenija ni bila svobodna.
Slovenija spada med tiste države, katerim konec vojne in okupacije leta 1945 ni prinesel tudi svobode, ampak komunistično diktaturo. To, da so bili na čelu te diktature domači ljudje, ni predstavljalo tolikšne spremembe na bolje, da bi upravičilo izraz »osvoboditev« za takratno stanje, saj človek ni že svoboden samo zato, če ga, zaradi kritičnega javno izraženega mnenja o oblastnikih, zaslišuje domači udbovec namesto tujega gestapovca in je poslan na Goli otok namesto v Dachau. Svoboda je prišla k nam šele leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami, ko se ljudem ni bilo več treba bati zapora v primeru kritike oblasti, v polnem obsegu pa naslednje leto z državno osamosvojitvijo Slovenije. Trditi, da smo postali Slovenci svobodni leta 1945, pomeni priznavati Komunistični partiji pravico do vladavine kot edine dovoljene politične stranke, kar se je začelo tistega leta in trajalo naslednjih 45 let.
Partizanstvo nam torej ni prineslo svobode, kar pomeni, da se zanjo tudi ni borilo. Ne le to, partizanstvo se je borilo proti svobodi slovenskega naroda in nosi krivdo, da je Slovenija postala svobodna šele leta 1990, namesto v letih 1945/46 kot naši severna in zahodna soseda, ki sta imeli že tedaj svobodne večstrankarske volitve. Če je druge vzhodnoevropske države leta 1945 prikrajšala za svobodo sovjetska Rdeča armada, ki je tem državam vsilila komunistične diktature, je to neslavno dejanje pri nas opravila samooklicana »narodnoosvobodilna« vojska!
Nekdo bo na to odvrnil: Kaj pa partizanski boj proti okupatorju, mar to ni bilo nekaj pozitivnega? Ne, ni bilo. In sicer zato, ker ta boj ni bil namenjen osvoboditvi slovenskega naroda, ampak vzpostavitvi komunistične oblasti nad njim, za sam konec tuje okupacije pa je bil ta boj (in velike žrtve, ki jih je povzročil) nepotreben. Tujih okupatorjev (tako italijanskih kot nemških) namreč niso partizani pregnali iz naše domovine, temveč so jo okupatorji sami zapustili, potem ko so po porazih na glavnih svetovnih bojiščih podpisali kapitulacijo. Noben resen zgodovinar ne zanika, da bi tudi v primeru neobstoja partizanstva sile osi izgubile drugo svetovno vojno in bi se njihova okupacija naše domovine končala. Se pravi, partizanski »boj proti okupatorju« – nepotreben za končanje okupacije – je bil le sredstvo za dosego nedemokratičnega cilja – komunistične osvojitve oblasti brez volitev oziroma komunistične revolucije. Bil je učinkovita krinka, ki naj ta končni komunistični cilj zakrije, in vaba, ki naj z apeliranjem na domoljubna čustva pritegne nekomuniste v boj za komunistično oblast. Ne drži, da naj bi se partizanstvo borilo tako za osvoboditev kot tudi za revolucijo. Partizanstvo se je borilo zgolj za komunistično revolucijo, proti okupatorjem pa le zato, ker je bila oblast, ki so jo komunisti morali strmoglaviti, da bi lahko oni zavladali, pač tedaj v rokah okupatorjev. Osvoboditev in komunistična revolucija kot način vzpostavitve komunistične diktature se izključujeta, ne glede v kakšni obliki in pod kakšnim zunanjim videzom (denimo videzom »boja proti okupatorju« kadar poteka v času okupacije) se ta revolucija izvaja.
Partizanstva in komunistične revolucije, katero njeni zagovorniki imenujejo »narodnoosvobodilni boj« (»NOB«), ni mogoče razumeti brez narave in ciljev Komunistične partije (KP). Ta stranka je bila prepričana, da ji ne glede na voljo ljudstva pripada pravica do absolutne oblasti kot edino dovoljeni stranki brez volitev in opozicije, ker pozna zakone zgodovine kot pot, po kateri bo popeljala človeštvo do brezrazredne družbe, neke vrste raja na zemlji. Ta cilj po mirni, demokratični poti ni uresničljiv, zato so komunisti vedeli, da bodo morali (absolutno) oblast osvojiti z orožjem, oziroma izvesti revolucijo, ki bo terjala žrtve tudi na njihovi strani.
Več lahko preberete na Facebook profilu.
