Prvojanuarsko pokanje petard je že tako v navadi in praznovanje novega leta sredi zime (kajpak samo na severni polobli, a zakaj ne bi bil človek malo solipsističen) tako samoumevno, da se nam kot ob toliko drugih utečenih praksah ne zdi mogoče ne le da bi bilo kako drugače, ampak tudi, da je kdaj bilo drugače. Pa je bilo. In pravzaprav je le za las manjkalo, da ne bi v noči z 31. decembra na 1. januar – verjetno na veselje kosmatih prijateljev – pokalo sploh nič.
Prvi januar je moral na poti do svoje sedanje skoraj vesoljne slave prehoda med starim in novim premagati dve težko premagljivi oviri. In čeprav je bil docela nepričakovan in naključen uspeh na prvi za »skupno zmago« ključen, bi mu lahko kasneje spodrsnilo tudi na drugi. Ko se je mesec, menda poimenovan po dvoglavem bogu Janusu, ki gleda z eno glavo nazaj, v preteklost, z drugo pa naprej, v prihodnost, kot negodnik skupaj s februarjem pridružil poprejšnji deseterici rimskih mesecev, ni še nihče pomislil, da bo imel nekoč mesto prve violine, njegov prvi dan pa bo v vsem letu najbučneje proslavljan. Takrat se je v cvetoči rimski republiki v njegovi poznejši vlogi še sončil prvi marec, za katerega bi spet vsaj z vidika ljudi s severne poloble porekli, da je s svojim vsaj sramežljivim vonjem po pomladi hkrati naravni vhod novega leta.
No, potem so se epskih zmag v poznem 3. in zgodnjem 2. stoletju pred Kristusom vajenim Rimljanom nekje okrog leta 154 pr. Kr. nespodobno žilavo drznili postaviti po robu tako imenovani Keltiberi na Pirenejskem polotoku, za katere prej ni slišal še živ krst, zdaj pa so s svojimi uspehi vsaj v optiki vedno k moraliziranju nagnjenih rimskih zgodovinarjev razgalili vso napredujočo gnilobo rimske republike. Da bi se začela ta v primerjavi s prejšnjimi velikimi spopadi s Kartažani, Selevkidi in Makedonci dokaj obrobna vojna čim prej odvijati bolj v rimski prid, so se odločili za kozmetični popravek koledarske ureditve z neslutenimi posledicami. Ker so bili prepričani, da bo že prejšnje leto izvoljeni konzul Kvint Fulvij Nobilior (njegov priimek bi v prevodu pomenil nekaj takega kot Plemenitko) vreden vojaške slave svojega očeta iz slavnih dni ravsanj na Grškem in hitro pometel z nesnago daleč na zahodu, so hoteli zgolj pospešiti njegov prihod na funkcijo. Saj veste, tudi ameriški predsednik je znan že na prvi novembrski torek, položaj pa prevzame šele 20. januarja naslednje leto. To je bil majhen korak za Fulvija Nobiliorja, a velik za januar, ki je iz obskurnega predzadnjega meseca postal prvi, medtem ko se je njegov začetek prebil prav na sam start leta. Fulvij Nobilior je predčasno postal konzul, odšel na Špansko in se odel v sramoto. Dokončno jo je za njim šele dobrih dvajset let pozneje počistil sloviti Scipion Afričan mlajši, tudi dokončni grobar Kartagine. Ampak glavna dediščina nesposobnega konzula je ostala: prvi januar se je odtlej svetil na vrhu rimskega koledarja.
To samo po sebi še ni pomenilo, da bo preživel krščanski praznično-koledarski cunami ob počasnem iztekanju antike. V imaginariju kristjanov je bilo zanj v osnovi malo prostora. Njihovi prvi in najpomembnejši prazniki, zbrani okoli velike noči, so kot njihovi judovski predhodniki vsi po vrsti ubogali luno bolj kot sonce, ki so mu privoščili samo vlogo korektiva, da so vselej ostali vsaj v mejah istega letnega časa. Z nepremakljivimi sončnimi datumi se je mogla postaviti šele druga generacija spominskih dni krščanskega cerkvenega leta, pa še tam je bilo v zimski sezoni spočetka očitno precej prerivanja za prvenstvo med praznikom Kristusovega rojstva, božičem, in praznikom njegovega razglašenja, ki so ga na zahodu pozneje popreprostili in naredili bolj ljudskega kot dan treh kraljev.
Več lahko preberete v Dnevniku.
