Ko sem razmišljal o pisanju teh vrstic, sem imel v mislih neko nenavadno naključje, ki bi ga moral deliti z vami. Žal sem pozabil, za kaj je šlo. Gotovo pa se od šolske zgodovine ali vsaj iz nedavnega oskarjevskega Kraljevega govora skoraj vsi spomnimo nekega Nevilla Chamberlaina. Možakar je imel smolo in je v zgodovini obveljal za enega poglavitnih pavlih. Kar je veliko slabše, kot če bi obveljal vsaj za okorelega hudobca. V tem primeru bi se namreč vedno znova našel kdo, ki bi bil navdušen nad njegovo neoporečno hudobijo in njegovimi uničevalnimi pohodi. Ker britanskemu ministrskemu predsedniku iz tridesetih let 20. stoletja ni mogoče obesiti nič od tega, ostajata zanj samo prezir in čudenje. Za njim je vedno samo kljuvajoče vprašanje: Kako, za božjo voljo, mu je lahko ušel tisti »peace for our time«, če je nam že iz letala jasno, da so ga prepeljali žejnega čez vodo? Tedaj resda še na račun drugih.
Tudi ko se je Vladimir Vladimirovič oni dan odpravil na Krim (čeravno uradno še ne smemo vedeti in reči, da se je), največjega čudenja pravzaprav ne vzbuja njegov kleni korak sam. Marsikaj je sicer prevzeto naravnost iz starih učbenikov »prve dežele socializma«, če se omejimo samo na zadnjih sto let. O pozivih na pomoč lokalnih oblastnikov veliko vedo Madžari, Čehi ali Slovaki. Vladimir Vladimirovič o svojem vazalu iz Kijeva, do katerega je zaradi njegove domnevne prevelike tolerantnosti do protestnikov menda že prej občutil gnus, ni rekel samo, da nima politične prihodnosti, pač pa so ga Rusi postavili naravnost v vlogo Vasila Bilaka. Kaj so Sovjeti razumeli pod »referendumom« ali »svobodnimi volitvami«, zlasti še, če so se odvile samo nekaj dni po tem, ko so bile razpisane, so izkusili prebivalci zahodne Belorusije in Ukrajine, Latvijci, Litovci in Estonci; pozneje vsaj še Bolgari, Romuni in glavni ljubljenci Zahoda Poljaki. Ko že govorimo o krimskem referendumu, se oko na koledarju zgodovinskih dogodkov kar samo nehote ustavi pri 10. aprilu pred šestinsedemdesetimi leti. Če je bil njegov rezultat sam takrat podobno malo vprašljiv, kot bo zdaj ob Črnem morju, sta v obeh primerih zelo vprašljiva izvedba in odstotek za zmagovito opcijo. Niti suverena, od nobene zunanje sile narekovana prošnja za (ponovni?) sprejem v naročje matice ni leta 2014 prav nič novega.
Če je vse to že znano in če v najboljšem primeru skrbi predvsem druge ruske sosede, pri katerih bi se lahko pri nadaljevanju tovrstnega tempa kaj kmalu zgodila »humanitarna intervencija«, je nekako še bolj chamberlainovsko nekaj drugega. Dolga pot na Krim je bila namreč podobno kot pot v München pospremljena s precej navdušenja ali vsaj odobravanja zunanjih opazovalcev.
Enako kakor pred desetletji je bilo zanju zaslužno prepričanje številnih Evropejcev in Američanov o neučinkovitosti, krhkosti in dolgočasnosti lastnih demokratičnih ureditev. Model »demokracije po rusko«, kot ga je leta dolgo uspešno gradil Vladimir Vladimirovič, se je mnogim zdel posrečena alternativa. Alternativa, ki za razliko od tridesetih let prejšnjega stoletja ni prevladala, marveč je ostala omejena na rusko »dvorišče«, o katerem je zdaj spet veliko govora.
Več lahko preberete v Dnevniku.
