A. Maver, Dnevnik: Dalajlama iz Rima

V ponedeljek, na praznik apostolov Petra in Pavla, na svetniškem prestižu katerih gradi Rim svoje posebno mesto med vsemi katoliškimi škofijami tega sveta, se bo v omenjenemu Petru posvečeni baziliki ponovno odvil zanimiv prizor. Ne le da bodo nadpastirji metropolitanskih, »matičnih« škofij z vsega sveta, med njimi tudi dva slovenska, priromali k tistemu, ki se kiti z naslovom naslednika apostola Petra, in od njega prejeli palije (nekakšno cerkveno različico kravate), znamenje svoje službe. Tokrat prvič menda zgolj v vrečkah, ne pa še okoli vratu.

Ob tej priložnosti bodo ponovno »našemili« znameniti Petrov kip, enega od najbolj zaželenih ciljev rimskih romarjev. Nič hudega slutečemu ne preveč uspešnemu ribiču iz Galileje bodo navesili papeški ornat s tiaro in prstanom vred. Kar v današnjih časih, ko je grafična nazornost skoraj tako v čislih kot v obdobjih manj pismenih kultur od naše, sporoča prejkone to, da med ribičem in današnjim rimskim škofom ni bilo nobenega vsebinskega reza. Ponedeljkova predstava z ornatom bo spričo dejstva, da pred svojimi očmi pravkar doživljamo enega (številnih) tovrstnih rezov, celo za odtenek pogumnejša kot prejšnja leta. Če ga seveda ne bo Frančišek v zadnjem hipu odpovedal.

Kako daleč vsaksebi sta občasno kdaj še izražena pravoverna podmena o nespremenljivi avtoriteti rimskega škofa skozi čas in že bežen zgodovinski sprehod po labirintih preteklosti rimskega sedeža, je dovolj dobro znano. A vendar si je prav pred praznikom obeh apostolov dobro osvežiti spomin.

Tako je seveda poseben položaj Petra in njegovih naslednikov med krščanskimi škofi vse tja v 4. stoletje le malo več od pobožne fikcije, njihov vpliv pa razmeroma redko preseže lokalne okvire. Temni oblaki se v novejšem času zbirajo celo nad predstavami o tistih zvezdnih trenutkih, v katerih naj bi njihovo tolčenje po mizi odmevalo tja daleč v Malo Azijo, recimo ob posegu škofa Viktorja ob koncu drugega stoletja v spor o praznovanju velike noči.

In če so se začele razmere v zahodnem delu rimskega sveta po shiranju posvetne oblasti v petem stoletju jadrno spreminjati in so delnice škofa Rima rasle, je precej bolj zapleteno vprašanje, ali so kdaj sploh kotirale na cerkvenih borzah vzhoda. Ustaljena predstava kajpak je, da tam do leta 1054 nedvomno, a niso redki opomini, da so bili samozavestni vzhodnjaki nasledniku apostola Petra že od nekdaj pripravljeni prisluhniti samo takrat, kadar je bil enih misli z njimi.

Kjer se je uveljavilo latinsko krščanstvo, je bil rimski škof vse bolj papež, a hkrati vse bolj ključni evropski politični igralec, ki je lahko odstavljal in postavljal cesarje in kralje. Kar nekako mimogrede je na tej poti izginila skoraj sleherna zunanja podobnost z neuspešnim ribiškim podjetnikom iz Galileje, medtem ko je častni naslov »služabnik Božjih služabnikov« pridobival od resničnosti vse bolj emancipiran pomen. Seveda v isto smer ni moglo iti samo navzgor, prenapenjanje političnega loka je Bonifacija VIII. pognalo v ujetništvo in smrt, napačna preračunljivost Klementa VII. pa je v veliki meri določila posebnosti reformacije na Angleškem.

Papeži so sicer še dolgo ostali vladarji ene osrednjih dežel na Apeninskem polotoku, vendar se je jeziček na tehtnici začel po obdobju, ko je papeška tiara postala dosegljiva zgolj ozkemu krogu italijanskih plemičev, znova bolj nagibati v prid duhovnega očetovstva. Pij IX. ni postal združitelj Italije, marveč »vatikanski jetnik«, s čimer je precej določil smer za naprej. Eno njenih bistvenih uresničitev je pomenilo zvezdniško papeževanje zdaj že na oltar povzdignjenega Janeza Pavla II. Toda pri njem je še obstajala neka v množičnih medijih običajno sramežljivo na stranski tir postavljena napetost med virtuoznim obvladovanjem zakonitosti globaliziranih komunikacijskih sredstev in med izrazito katoliško, za širšo javnost zato velikokrat neprijetno vsebino.

Zdi se, da dela z objavo svoje okrožnice Laudato si’ papež Frančišek naslednji korak.

Več lahko preberete na strani časnika Dnevnik.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.