Septembra se po poletnem premoru na plano vrnejo ne le šolarji, ampak marsikje tudi volilci. Da so avstralski in norveški pravkar zamenjali svoji levosredinski vladi z desnosredinskima, so morda ujeli le najzvestejši spremljevalci televizijskih in radijskih poročil. Konec septembra bo zanimivejši. Zadnjo nedeljo v mesecu bodo volili naši sosedje Avstrijci, še teden dni prej pa bo glavna volilna poslastica jeseni. In če bi v Nemčiji desnosredinsko vlado zamenjala levosredinska, bi omenjeno ne bilo zgolj senzacija, ampak pravi potres evropskih razsežnosti.
Pri tem je treba povedati, da se Nemci za zamenjavo kanclerja z volitvami odločajo prej izjemoma. Pravzaprav so kanclerji neposredno po volitvah svoj položaj zapustili samo trikrat. Leta 1969, ko je legendarni socialdemokrat Brandt zamenjal svojega dotedanjega koalicijskega partnerja, krščanskega demokrata Kiesingerja, nato 1998, ko je spet socialdemokrat Schröder spodrinil Kohla, in nazadnje leta 2005, ko je isti podvig v obratni smeri za las uspel Angeli Merkel proti Gerhardu Schröderju. Za zdaj možnosti, da bi se Peer Steinbrück kot četrti srečnež vpisal na navedeni seznam, ni v izobilju. Krščanskim demokratom Merklove se glede na vse javnomnenjske raziskave obeta udobna relativna večina, vsaj tako udobna kot pred štirimi leti. Takrat je kanclerka izzivalca Steinmeierja ob rekordno nizkih izidih obeh političnih velikank posekala kar za deset odstotnih točk. Kljub temu bodo demokristjani tudi to volilno nedeljo preživeli s cmokom v grlu. Če že ni v nevarnosti njihova udeležba pri oblasti, je negotovo vsaj nadaljevanje dosedanje najbolj zaželene črno-rumene barvne kombinacije z liberalci podkanclerja Philippa Röslerja in zunanjega ministra Guida Westerwelleja.
Slednji so bili na zadnjih volitvah leta 2009 tisti, ki so s svojimi skoraj petnajstimi odstotki omogočili zamenjavo barve koalicijskega partnerja Merklove. Toda v vladnih klopeh so bili zadnja štiri leta precej manj izraziti kot prej v opoziciji. Kot za stavo so izpadali iz deželnih zborov po vsej Nemčiji in se na glede političnega vremena najbolj spremenljivem vzhodu že drugič ali tretjič v zadnjih dveh desetletjih praktično povsem izgubili. A čeravno so jim ankete v celotnem obdobju le redko napovedovale ponovni preboj v zvezni parlament, prave nevarnosti, da bi ostali zunaj, ni.
Tukaj je treba pojasniti pogosto izrečeno zmoto o nemškem volilnem sistemu. Sicer gre res za enega najpogosteje omenjanih in občasno tudi posnemanih načinov pretvarjanja glasov volivcev v poslanske sedeže, saj odlično združuje neposredni volilčev vpliv na to, kdo bo sedel v parlamentu, in načelo sorazmerne zastopanosti. Toda večinska in proporcionalna komponenta v njem v nasprotju z običajnim pojmovanjem nikakor nista enakovredni. O razdelitvi mandatov med stranke odloča zgolj »drugi glas« (Zweitstimme) za proporcionalni del. Ustavno sodišče je za tokratne volitve ukinilo celo možnost, da bi stranka, ki v volilnih okrajih doseže več sedežev, kot bi ji šlo glede na izid v proporcionalnem delu, svojo prednost vsaj malo unovčila. Poslej je treba vsak tako imenovani presežni sedež (Überhangmandat) izravnati. Nemški volilni sistem je v primerjavi z ukrajinskim, litovskim ali madžarskim, ki izidov v večinskem delu ne uravnotežujejo, torej v bistvu proporcionalen. Zato krščanskim demokratom absolutne večine ni uspelo doseči niti leta 1983 kljub osvojenim devetinštiridesetim odstotkom glasov. Edini element, ki pušča majhen pridih »večinskosti«, je razmeroma visok, petodstotni, volilni prag; ta lahko povzroči precej velik odpadek glasov manjših strank, kar bi lahko bila letos voda na kanclerkin mlin.
Več: Dnevnik
