Če na eni strani nekdaj vladajoča stranka LDS danes klavrno propada, pa je politično dogajanje preteklega tedna dokaz, da njeni kadri na drugi strani kažejo izjemno sposobnost političnega preživetja.
LDS še vedno vlada Sloveniji. Seveda ne pod tem imenom. Danes so njihovi potomci združeni v dve leti stari stranki Pozitivna Slovenija. Včeraj so bili v Zaresu. Kdo so ti ključni nekdanji eldeesovci?
Jani Möderndorfer je šef poslanske skupine PS, največje v državnem zboru. Roman Jakič vodi ministrstvo za obrambo. Alenka Bratušek pa se je zavihtela na sam vrh. Postala je predsednica vlade.
Tudi nekdanji direktor najboljšega soseda in ljubljanski župan Zoran Janković, ki želi danes znova prevzeti vodenje Pozitivne Slovenije, je svoj gospodarski vzpon začel pod okriljem LDS. Saj se še spomnimo besed takratnega premierja Antona Ropa Jankoviću: “Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil.” Konec koncev je bil tudi zdajšnji minister za zunanje zadeve Karl Erjavec med drugim nekaj časa član LDS.
Stranka, ki danes še računov za telefon ne more več plačati, je Sloveniji vladala več kot polovico njene samostojnosti. Iz tega obdobja izhajajo številne strukturne težave Slovenije, ki nam jih do danes še ni uspelo učinkovito rešiti, od nefleksibilnosti trga dela, neurejenega zdravstvenega sistema do pokojninske blagajne, ki bo vsak čas spet prazna.
To so bili prav tako časi, ko sta imela pajdaški kapitalizem (“malo meni, malo tebi in še malo sebi”) in nacionalni interes (“tujega nočemo, svojega ne damo”) glavno domovinsko pravico.
Vse to nas je pripeljalo v položaj, iz katerega se, kot kaže, Slovenija ne bo mogla rešiti brez tuje pomoči in delne izgube suverenosti. Dan, ko bomo prisiljeni mednarodni skupnosti poslati SOS-signal, bo za našo državo zelo žalosten, morda najbolj v njeni kratki zgodovini. Zdi se, da je ta dan neizogiben.
Šele po 22 letih lastnega gospodarjenja nam znova grozi, da bodo tujci odločali o tem, kaj lahko in česa ne smemo. Stoletja tujega jarma so nam očitno uničila občutek za odgovornost do samega sebe in do naših potomcev. “Carpe diem” je bilo geslo, ki smo mu od osamosvojitve naprej brezglavo sledili. Kaj bo jutri, se vladajoča politika in državljani nismo spraševali.
Kako je sploh mogoče, da nam danes spet vladajo elite, ki so nas pripeljale na rob prepada? Spremenile so svojo obliko, se preimenovale in v ospredje potisnile tako želene nove obraze. In ljudje so jih volili.
Več: Planet Siol
