Zadnje poročilo KPK o korupciji v zdravstvu je doživelo medijski vihar zaradi 151 popoldanskih zdravniških milijonov v devetih letih (2002–2014). Kar znese 17 milijonov na leto za 2900 popoldancev, 6000 evrov na enega. Osebno poznam kar nekaj kolegov, ki divjajo po ambulantah in dežurstvih cele dneve in vikende in dobijo tudi več, ampak jim ne zavidam; nekaj let gre, potem človeka izmozga.
Začuda pa je ostal medijsko prezrt zadnji del poročila KPK, ki analizira 7,3 milijarde javnih sredstev, ki so jih v tem obdobju dobili zdravstveni posredniki. Med njimi prevladuje devet podjetij, ki so od tega kupa denarja prejela kar 5,2 milijarde (71 odstotkov vsega), med njimi 2 podjetji 50 odstotkov vsega. KPK ugotavlja, da so si prevladujoči dobavitelji ustvarili dogovorni monopol (oligopol), ki bistveno vpliva na precenjenost stroškov v zdravstvu.
Koliko zdravstva bomo torej rešili, če se bomo predvsem lotili popoldanskih zdravniških garačev? Oni so samo stranski učinek namernega ustvarjanja vrst, da bi imel sistem stroške z manj bolniki, kot jih v resnici je. Vrsta je finančno orodje za metanje bolnikov iz javnih bolnišnic, ki jim kapacitet sicer ne primanjkuje, prav obratno. Zakaj in koliko časa bo še trajala ta nepoštena igra, morata pojasniti ministrstvo in ZZZS.
Medtem pa ni prav, da ostanemo brez komentarja ob petdesetkrat večji reki denarja, ki se zliva v dobaviteljska podjetja. Pri čemer je zgodovina slovenskega zdravstvenega posredništva tipična zgodba tranzicijskega razdeljevanja interesov, ki se v slovenskih razmerah zacementirajo in monopolizirajo takoj, ko začnejo delovati politično-gospodarska omrežja.
Kako bi si drugače razlagali milijardne zdravstvene posle, do katerih po ugotovitvi KPK vsako leto v natančno enakih razmerjih pride vedno ista peščica posredniških podjetij, ne glede na vse javne razpise. Ob tako vrtoglavih vsotah denarja bi v normalnih tržnih razmerah pričakovali, da bo vsako leto stotine novih posrednikov iskalo in našlo možnosti za boljše, cenejše in uspešnejše ponudbe – v veliko veselje direktorjev bolnišnic, ki bi vsako leto za iste proizvode plačevali manj in manj.
A v resnici prevladuje monopol enih in istih. Kar ni logično; posredniki pač niso Microsoft, ki je s svojimi okni ustvaril konkurenci nedosegljiv tehnološki monopol. Lastniki posredniških firm gledajo skozi čisto navadna pisarniška okna in opravljajo posel, ki so ga pred vstopom v kapitalizem opravljali malo boljši skladiščniki, ki so za bolnišnico naročili pol tovornjaka epruvet, injekcij ali rokavic, ko jih je pač začelo primanjkovati.
Potem je prišel kapitalizem in le takratni direktorji bolnišnic vedo, zakaj so enostavna dela in opravila nekdanjih skladiščnikov spremenili v sanjske biznise »outsorsanih« gospodov posrednikov, ki so v bolnišnico pripeljali isti tovornjak epruvet, le da so nenadoma postale trikrat ali petkrat precenjene, kar je gospode skladiščnike v hipu spremenilo v gospodarje jadranskih jaht in vil. Sploh ker so bili k poslu pripuščeni samo točno določeni in bognedaj kdo drug.
A na tem mestu je zdaj nesmiselno jadikovati nad moralo posredniških poslovnežev, ki hočejo iz posla potegniti maksimalno korist zase, saj smo vendar v kapitalizmu! V katerem ima na koncu škarje in platno v roki kupec – ali pa si je sam kriv, če ne. Na žalost je kupec zdravstvenih storitev v imenu vseh nas ZZZS, ki je še stara šola, socialistični izum, in se v kapitalizmu pač ne znajde. Že zato, ker programirano ne sme videti niti enega računa, ki ga posredniki izdajajo bolnišnicam, v socializmu to ni bilo potrebno.
V sedanjem poslovnem okolju pa je absurdno, da ZZZS z davkoplačevalskim denarjem javnim zdravstvenim ustanovam le slepo plačuje pakete zdravstvenih uslug, za katere so pred desetletjem in več določili nekakšne samoupravne tarife. Ob tem pa nima nobene možnosti izvedeti, kaj se v teh paketih skriva, koliko je bolnišnica dala za proteze in koliko za druge materiale in koliko za plače. Ob tem se diagnostika in zdravljenje nenehno spreminjata in številne nekoč dogovorjene cene, ki jih plačuje ZZZS, nimajo več zveze z realnostjo.
Proteza ali srčni spodbujevalnik, ki sta pred desetletjem na primer stala nekaj tisočakov, sta danes zaradi razvoja tehnike nekajkrat cenejša. Ampak ZZZS še vedno plačuje enako in ne sme imeti vpogleda v cene tistega, kar plačuje. Bolnišnica pa mu zaradi lastnih koristi tega tudi ne bo povedala, ampak raje pobere »dobiček«, da bi z njim pokrivala druge usluge, ki jih ZZZS zaradi omejitev noče plačati.
Zato se ne čudite, da imajo zdravstveni posredniki v tako kaotičnem in nelogičnem sistemu lahko delo in neizmerne dobičke. Saj tudi če prodajo svoj spodbujevalnik za dvakratnik realne cene, bo bolnišnica še vedno vesela, da tudi ona z »dobičkom« posluje z ZZZS. Samo potem se ne čudimo, da tak nategovalski sistem ustvarja deviacije – namesto da bi si vsi v javnem zdravstvu prizadevali za čiste račune in usmerjanje stroke tja, kjer so potrebe ljudi, se bolnišnice »podjetniško« odločajo delati predvsem tisto, kar se zaradi računovodskih napak neinformiranega ZZZS najbolj splača.
Več lahko preberete v Sobotni prilogi Dela.
