V zdravstvu gre krvavo zares in za odlaganje problemov ni več časa. To spoznanje še pred letom ni bilo del splošnega zavedanja Slovencev, morda niti ne večine zdravnikov. Ampak potem so prav iz zdravniških vrst začela prihajati dramatična sporočila, ki so pretresla naš še iz socializma vprogramiran občutek, da se v slovenskem zdravstvu ne more zgoditi nič usodnega, ne glede na to, kaj z zdravstvom delamo in kako ga (ne) upravljamo. Na koncu bo za vse poskrbela država, bi se glasila ubeseditev tega fatalističnega zdravstvenega miru.
Brez vztrajnih sporočil iz zdravniških vrst bi zdravstveni fatalizem vztrajal do bridkega konca in vsaj glede tega si zdravniki ne moremo očitati, da nismo opravili svoje intelektualne družbene funkcije. Čeprav v ozadju zdravniških sporočil in iniciativ ni bilo skupnega dirigenta, je njihova skupna orkestracija izzvenela v jasno sporočilo, ki ga danes razume vsak državljan: Ni več časa za odlaganje sprememb! Zdravstvu grozi kolaps. »We don’t have time!«
Nazadnje so to dramatično sporočilo združeno ubesedile vse tri ključne zdravniške organizacije (ZZS, SZD, Fides) in skupaj začele razpravo za izdelavo konkretnega in jasnega strateškega dokumenta o takojšnjem reformiranju zdravstva. Prevladalo je spoznanje, da bomo brez takojšnjih in temeljitih sprememb hitro soočeni z razpadom sistema, ki bo, ko bo prišel, neobvladljivo in v slogu padajočih domin usodno poškodoval operativnost zdravstvenih izvajalcev, hkrati pa povečal stroške sistema in zmanjšal možnosti ljudi za dostop do ustreznih zdravstvenih storitev.
Opravilno (ne)sposoben plačnik zdravstvenih storitev
Na drugi strani je v istem tednu razgrnitev vladne koalicijske pogodbe glede zdravstva razkrila osupljiv – nič. Še huje kot nič – zabetoniran status quo v obliki nekaj okleščenih, brezpomenskih stavkov. Ne le da vse borne vladne povedi o zdravstvu ne vsebujejo niti ene konkretne rešitve, ampak s tem, da so, v ključnih točkah preprečujejo, da bi bilo mogoče karkoli pomembnega spremeniti. Zakaj ni v pogodbi vsaj enega samcatega meglenega stavka, da bo na primer vlada reorganizirala financiranje zdravstva tako, da bodo zavarovanci za vplačan denar preverljivo dobili najbolj konkurenčno zdravstveno uslugo. Potem bi za novega ministra (oziroma ministrico) obstajal prostor možnih sprememb. Ki ob tako meglenem stavku (ki bi odražal ustrezno megleno voljo) sicer verjetno ne bi uspele, ampak bil bi vsaj prostor za boj in pogumno srce.
Ob tem zdravstvo za ureditev večine problemov potrebuje eno samo temeljno sistemsko izboljšavo – vzpostavitev opravilno sposobnega in odgovornega plačnika zdravstvenih storitev. Takega, ki bi z zdravstvenim denarjem znal in zmogel iztržiti optimalne usluge in optimalne izvajalce. Takega, ki ga Slovenija že ves čas državnosti nima, ker je ZZZS v sedanji obliki zgolj državni urad, ki programirano nima v roki nobenega ključnega procesa, s katerim lahko kot posameznik v praksi učinkovito kupim blago, ki ga potrebujem, da torej za svoj denar dobim optimum glede na ceno in svoje potrebe.
Kot zasebni potrošnik potrebujem za dober nakup najprej glavo, ki zna razmisliti, kaj v resnici potrebujem. Potem potrebujem informacijo o svoji denarnici, s koliko denarja razpolagam. In ko opravim z opisanimi notranjimi procesi, potrebujem še pregled ponudnikov, ki mi morajo natančno pojasniti, koliko kaj stane in kaj vse bom dobil, če bom pri njih opravil nakup. Za vsak nakup, ki presega nekaj deset evrov, sem kot odgovoren in opravilno sposoben potrošnik dolžan opraviti vse te faze odločanja, sicer sem neodgovoren ne le do sebe, ampak tudi do svojih najbližjih.
Če ocenjujem sedanji ZZZS skozi kriterije opravilno zmožnega in odgovornega kupca, je treba reči, da ne izpolnjuje niti enega od osnovnih pogojev. Kot prvo, ZZZS ni opravilno zmožen kupec zdravstvenih storitev že zato, ker sploh ne sme razmisliti in določati, kaj kupiti. To mu določi politika, pa še politična odločitev je razcepljena med populistično-sindikalistične želje, ki se oblikujejo za potrebe volilnih kampanj in političnih TV-oddaj, in strokovno-lobistične želje slovenskih državnih bolnišnic po prodajanju tistega, kar bi pač najraje prodajale. Potreb in želja zavarovanca tu sploh ni, njegova dolžnost je le plačevati.
Da je absurd večji, se politiki pri diktiranju svojih želja niti ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali so te finančno ustrezno podprte. S tem je povezan drugi absurd ZZZS kot kupca, da namreč sploh nima kontrole nad svojimi finančnimi viri, nad denarnico torej. In prav zato od njega tudi nihče ne zahteva finančne odgovornosti. Politika mu ukaže svoje želje, da ohrani lepoto obraza pred volivci. Te želje so itak nerealne pravljice in to vsi udeleženi v cirkusu vnaprej vedo. Zato se lahko ZZZS navzven nekaj repenči, nekaj ugovarja, nekaj administrira, nekaj nelogično odreja in spreminja cene, ki spravljajo v nemogoč položaj zdravstvene izvajalce. Ampak na koncu se zaradi stomilijonskih izgub, zaradi katerih bi takoj odletelo vodstvo vsake normalne zavarovalnice, nihče ne razburja, ker vsi vedo, da ZZZS itak ni opravilno sposoben.
In tretje, ZZZS ni opravilno zmožen kupec, ker ne sme in ne more imeti pregleda nad tem, kar kupuje. ZZZS ne (z)more in/ali ne zna kritično preverjati specificiranih zdravstvenih računov in zahtevati strokovnih pojasnil, zakaj je bolnišnica v določenem primeru vgradila dražjo žilno opornico; in zakaj se cena istega modela srčnih spodbujevalnikov med Ljubljano in Mariborom spremeni za 40 odstotkov. Pa zakaj za enak potrošni material velika bolnišnica dobavitelju plača 30 odstotkov več kot mala zasebna ambulanta, čeprav bi bilo logično ravno obratno. ZZZS na ta način (programirano?) dopušča, da se milijoni izjemno dragocenih podatkov o nabavah, cenah, proizvodih, materialih in vsem mogočem izgubijo v računovodstvih bolnišnic, čeprav bi priseben kupec z njihovo pomočjo zelo enostavno ugotovil številne možnosti za racionalizacijo stroškov in identificiral verjetna korupcijska tveganja.
Več lahko preberete v Sobotni prilogi.
