Če bi v Sloveniji pri zdravstvu zares hoteli (čiste) račune, bi jih seveda uvedli že pred dvema desetletjema, ko smo zapuščali samoupravljanje. To bi bilo logično in nujno.
S tem bi prihranili državljanom milijarde, hkrati pa bi računi v tem času samodejno uredili razmere v zdravstvu. Če bi bile zdravstvene ustanove prisiljene živeti in se razvijati zgolj od izstavljenih računov, ki bi jih plačnik (zavarovalnica) znal varčno in kritično preverjati, potem v zdravstvenih ustanovah ne bi imeli težav z neracionalnostjo, korupcijo, slabim upravljanjem in gospodarjenjem. Saj zaposleni v strahu za svoje službe in plače nikomur ne bi dopustili, da bi se igral z njihovo usodo in eksistenco.
Zakaj s prehodom v tržno ekonomijo v zdravstvu nismo uvedli realnega (ob)računa kot najbolj osnovnega in nujnega ekonomskega elementa? Zato ker vplivna mafijska združba, ki je v zdravstvu zaznala neizčrpen vir bogatenja, ni želela svojih poslov ogrožati z realnimi računi, iz katerih bi spreten računovodja hitro prišel do nelogičnih razlik v tujih in domačih cenah materialov, zdravil, preiskav, opreme. Specificiran račun je v rokah in računalnikih izkušenega zavarovalničarja ubijalsko orodje proti mafiji, korupciji, klientelizmu. Zato je našim vplivnim lovcem na zdravstveni denar uspelo s pomočjo politike več kot dve desetletji po vstopu v tržno ekonomijo preprečevati pojav (čistih) računov.
S poceni zvijačami jim je vedno, ko je šlo za reformiranje zdravstva, uspelo sprovocirati sindikalistično dviganje socialne megle, v kateri ni primerno govoriti o računih in denarju – da bi milijarde neopazno spolzele v žepe tistim, ki so znali nastaviti svoje mreže za sesanje denarja.
Realen zdravstveni (ob)račun je osnova vsake smiselne reforme
Zato je realen zdravstveni (ob)račun osnova vsake smiselne zdravstvene reforme. Vsak pacient naj za zdravljene dobi specificiran račun. In izključno od tega računa naj zdravstvene ustanove (pre)živijo in se razvijajo. Vse te račune pa naj v imenu državljanov plačuje država tako, da denar v obliki zdravstvenega davka pobere na en kup, potem pa s tega kupa plačuje omenjene račune. Na ta način je zdravstvo javno in solidarno, ker imajo vsi prebivalci zagotovljen enak dostop do zdravstvenih storitev.
Kar pa nima nobene zveze s tem, kateri zdravstveni izvajalci bodo izbrani za izvajanje tega milijardnega posla – zasebni, državni, tuji, domači. Za davkoplačevalce je bistveno le to, da za svoj denar od izvajalcev dobijo največ. To je edini interes javnega zdravstva – da državljani za svoj denar dobijo največ.
Potem ostane le še tehnično vprašanje, kdo se bo v imenu državljanov najučinkoviteje pogajal z zdravstvenimi izvajalci za cene in kakovostne storirtve. Ter imel znanje, da bo najučinkoviteje izbral optimalne storitve in optimalne izvajalce. Je to zdajšnji ZZZS, opremljen z novimi zakoni in pooblastili, ki jih danes ne izvaja, ker ga veljavni zakon poriva v vlogo absurdnega urada, ki nekaj plačuje, pa ne sme vedeti, kaj, in ki od politike dobiva navodila, kaj plačevati, pa ne sme povedati, da za tisto nima denarja, čeprav ga v resnici nima?
Po mojem mnenju slovenskemu javnemu sistemu zdravstvenih finance ni treba odkrivati tople vode in se skupaj z ZZZS na novo učiti zdravstvenega zavarovalništva, ki je v EU že dolga tradicija. Dovolj je, da naš javni sistem opredeli vsoto denarja, ki smo jo pripravljeni kot država zbrati na državljana. Zavarovalnice, ki že delujejo v EU, pa nam bodo zelo realistično sporočile, kaj vse je s tem denarjem mogoče organizirati tako, da bodo vsi državljani do zdravstvenih storitev zares imeli (takojšen) dostop in da bodo po drugi strani za vse opravljeno tudi plačani računi.
S tem bi tudi presekali gordijski vozel vseh dozdajšnjih zdravstvenih ministrov, ki niso upali niti začeti javne razprave o slavni “zdravstveni košarici” storirtev, ki jih vsem zagotavlja javni sistem. Zaradi vpitja sindikalistov so bili ministri takoj prisiljeni prikimati, da naše zdravstvo vsem ponudi vse, v realnosti pa se zato bolnike izriva iz sistema z vrstami. Če pa po preizkušeni metodi “denar na mizo” opredelimo vsoto, ki jo naš javni sistem zmore plačati, nam bodo zavarovalnice olajšale razpravo o “zdravstveni košarici” s tem, da nam bodo preprosto povedale, koliko “muzike” za denar pač realno dobimo.
Ali naš ZZZS lahko nadomesti zdravstvene zavarovalnice?
To bi bilo seveda tako zelo domače in slovensko ter v pristnem nacionalnem interesu! In seveda bodo ljudje z ZZZS verjetno takoj začeli trditi, da bi se vse zmogli naučiti tudi sami. Verjetno res, vprašanje je le, za kakšno ceno. Tudi naši bančniki so nekoč trdili, da se lahko kapitalizma naučijo tudi sami, brez pomoči pohlepnih tujcev, in danes vidimo, kako drage so bile te njihove univerze.
In tudi nacionalni gospodarstveniki so trdili, da se lahko iz partijskih direktorjev izobrazijo v kapitalistične menedžerjem in tudi pri njih smo videli, kakšna je bila na koncu cena njihovih poslovnih tečajev in vajalnic. In seveda lahko tudi ZZZS-jevcem pustimo, da se po dveh desetletjih samoupravnega zdravstvenega dogovarjanja začnejo ukvarjati z resnimi zdravstvenimi računi, ampak vprašanje je, ali smo tudi njim pripravljeni plačevati njihovo šolanje in koliko nas bo to stalo.
Po mojem mnenju je zato ZZZS nesmiselno na novo učiti zavarovalniškega posla, ki ga pač trenutno ne opravlja in ga torej, logično, tudi ne obvlada. Če se ZZZS loti zavarovalništva, bo to za politike morda v nacionalnem interesu, ampak državljani bomo na ta način spet izgubili desetletje ali dve z odkrivanjem tople vode.
Znanje, kako za določeno količino denarja dobiti največjo zdravstveno korist, imajo pač uveljavljene zdravstvene zavarovalnice, ki so se v desetletjih naučile brez ovinkarjenja pogajati za tako ceno, kakovost in vrsto zdravstvenih storitev, ki so za določeno raven zdravstvenega standarda optimalne. In teh zavarovalnic nobena slovenska bolnišnica ne bo mogla prepričati, da nekaj, kar velja in deluje v Avstriji ali na Češkem, v Sloveniji ne velja, ker smo nekako posebni.
Zato mislim, da zdravstvo predvsem potrebuje račune. To bi bila edina resnična reforma. Vsak bolnik naj dobi račun.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
