Ob idejah o ponovni uvedbi obveznega začasnega služenja v vojski, predstavljam svojo izkušnjo izpred 46 let. Ta izkušnja je pozitivna, ne glede na to, v kakšnih družbenih in političnih razmerah sem je bil deležen. Vojaški rok sem služil, ko je bila JLA (Jugoslovanska ljudska armada) še trdna in ko ni bilo slutiti, da bo Jugoslavija razpadla. Naš komandir je bil Milivoje Savić. Nekega nedeljskega popoldneva se je na naše veliko presenečenje po kasarniških vadbiščih in parkih oglasila operna glasba. Do tedaj smo bili vajeni samo neskončnega ponavljanja enih in istih didl-dudl srbskih in drugih južnaških pevačic. Kar nas je bilo intelektualcev, kot so nas, ki smo imeli fakulteto, imenovali častniki, smo bili navdušeni. Večina drugih pa je zmajevala z glavo in nesrečno postopala okoli, ker so jim vzeli njihovo glasbo. Vrsta glasbe, ki se je pretirano glasno razlegala ob nedeljskih popoldnevih, je bila odvisna od dežurnega častnika. Ko so bile opere, je bil to naš komandir Milivoje Savić.
Po nekem bolj ali manj naključnem pogovoru me je povabil v kasarniško kantino. Takrat sem bil star 24 let, on pa ni bil mnogo starejši. Bil je pravi razumnik, izvrsten poznavalec jugoslovanske in svetovne literature ter glasbe. Ob tem je bil še filozof; z njim se je bilo mogoče pogovarjati o čemerkoli, zato sem bil začuden, da si je izbral vojaški poklic. Sam sem bil v tistem času naiven mirovnik, zato sem ga med najinim pogovorom skušal izzvati z nekaj cenenimi mnenji o nesmiselnosti vojne in potratnosti ter nepotrebnosti vojske. Najprej se o tem sploh ni hotel pogovarjati in je mahal z rokami, kot bi odganjal muho, potem pa je nekoliko jezno odgovoril: “Poslušaj! Kaj boš naredil, če bo nekdo prišel in hotel pobiti tvojo družino in zažgati tvojo hišo? Mu boš vtaknil vrtnico v puškino cev? Veš, kaj bi napravil jaz? Ustrelil bi ga naravnost v čelo.” In tako sem bil za vedno ozdravljen svojega pacifizma. Podporočnik Savić je skrbno pazil, da kljub najini medsebojni naklonjenosti nisem imel nobene prednosti. Kot navaden vojak sem bil deležen vsakodnevnega vojaškega drila, neskončnega ponavljanja enih in istih postopkov pri ravnanju z orožjem, vmes pa sem čistil stranišča, požarčil na hodniku, pobiral listje v parku in pometal vojaški krug. Zdelo se mi je celo, da sem večkrat kot drugi čistil stranišča; če ne drugega mi je ob teh opravilih postalo jasno, kako važna je higiena.
Kakor je bil Savić blag in razumen človek, tako je bil vodnik Lešić primitiven in grob. Vsaj tako se zdelo in šele ob koncu mojega služenja sem spremenil mnenje o njem. Lešić je bil fanatik. Oboževal je vojsko in nam med odmori razlagal, kako bo jugoslovanska vojska slej ko prej napadla Italijo in v nekaj dneh prodrla do Rima. Pod svojim poveljstvom je imel tri havbice; mi, ki smo bili pod njim, pa smo vadili več kot drugi. Priznati moram, da je bil pri razlagah in navodilih jasen in sistematičen. Zato smo mi hitreje napredovali kot v drugih skupinah. Norma za odlično oceno pri pripravi havbice za streljanje je bila 27 sekund. V naši skupini smo dosegli rekord, 17 sekund. Čeprav je bil Lešić neznosen in tečen in je pogosto za prazen nič poniževal vojake, nas je med vajami s havbicami znal spodbujati. Pri tekmovanju z drugimi posadkami nas je prevzel tekmovalni duh in na naš rekord smo bili ponosni.
Po končani obuki smo se udeležili velikih vojaških vaj. Prišle so velike živine iz Beograda in naši častniki so hodili okoli nas in nas bodrili: “Fantje, sedaj gre zares. Pokažite, kaj znate!” Nas, navadnih vojakov se ta vznemirjenost ni prijela. Zadovoljni smo bili, ker nismo bili zaprti v kasarni z vsakdanjimi zoprnimi opravili. Videl sem, kako je bila naša posadka pred odločilno vajo deležna velike pozornosti naših častnikov. Lešić je bil nenavadno prijazen; še nekajkrat smo ponovili vajo priprave havbice 105 mm za delovanje. Nikoli nismo bili slabši od 17 sekund. Bil je vidno zadovoljen. Tudi komandir Savić je prišel mimo, vendar je vznemirjanje prepustil Lešiću. Kot običajno je bil miren in še naprej kazal svoj komedijantski obraz. Samo pomežiknil je in odšel na položaj, da bi nam sporočil koordinate za streljanje. Rezultat je bil odličen. Zadeli smo vse cilje in porabili manj streliva, kot je bilo predvideno.
Po vrnitvi v vojašnico se je pričelo govoriti, da so bili generali iz Beograda zelo zadovoljni. Vodnik Lešić naj bi napredoval, nišandžija Ješevnik, ki je v rekordnem času uničil tri »tanke«, pa bo dobil 30 dni nagradnega dopusta. Na vrhuncu pričakovanja odlikovanj in nagrad pa so se govorice obrnile. Ješevnik ne bo dobil skračenja trideset dana, ker so pri njem našli prepovedano literaturo. Oficir za moralno političko vaspitanje je razkril, da dobivam od doma revijo 2000, ki smo jo ustanovili in izdajali krščansko usmerjeni študenti. Zavistneži iz druge baterije so se privoščljivo režali, češ da se mi grebatorstvo ni splačalo. V naslednjih dneh je postalo vzdušje v kasarni napeto in moreče. Govorilo se je, kako sta med častniki dve skupini; ortodoksno komunistična, ki je hotela izničiti naše rezultate in druga, ki je hotela, da se izvrstno streljanje prizna in ustrezno nagradi.
Potem so nas nenadoma postrojili in pred vojsko se je pojavil sam komandant diviziona, polkovnik Stevan Vinčić. Pomignil je stotniku poleg sebe in ta je prebral vsa priznanja, ki smo si jih prislužili med dolgotrajno vadbo in zaključno vojaško vajo; med drugim tudi stavek: “Vojnik Jože Ješevnik trideset dana nagradnog osustva, odnosno prevremeno puštanje kući.“ Ves srečen sem pomisli: “Oj, kako se splača grebatorstvo”. Ko so nas razpustili, sem mimogrede slišal, da Lešić ni dobil napredovanja. Menda zaradi nediscipline, ugovarjanja višjim po položaju in pretepaštva v mestu. A to ni bil moj problem, in grobijanu Lešiću sem to celo privoščil.
Naslednji dan sem na kasarniškem krugu zagledal Lešića, ki mi je prihajal nasproti. Bil je pijan in še preden sem se mu lahko izognil, me je zagledal. Stopil je k meni in me pogledal s svojimi vodeno sivimi očmi, ki so bile zaradi pijanosti rdeče obrobljene. Mislil sem, da bo ves svoj bes zaradi ponižanja stresel name. Z roko me je zagrabil za ramo, me stresel in rekel: “Jože, ostani tak kot si! Ne pusti se jim! Res, da boš zaradi tega kdaj dobil brco v rit, kot sem jo jaz, pa kaj potem!” In se je odmajal mimo.
S komandirjem Savićem sva bila po letih in po izobrazbi enakovredna, a zaradi mojega nizkega položaja navadnega vojaka, je bil on visoko nad menoj. On me je lahko tikal, jaz pa sem ga moral vikati. Čeprav strumen in čvrst, je bil nekoliko debelušne postave z obrazom rojenega humorista. Imel sem ga rad. Pa ne le jaz. Tudi drugi. Ves zoprni vojaški dril je premeteno prepuščal vodniku Lešiću, vendar nas je znal pred njegovo samovoljnostjo tudi zaščititi. Nekoč nas Lešić ni pustil spati. Bil je nočni dežurni in njegova naloga je bila, da pred spanjem pregleda spalnico, če je vse na svojem mestu, če so oblačila lepo zložena na omaricah. Kdor je to storil malomarno, je moral obred zlaganja vojaške bluze, hlač in srajce ponavljati, dokler dežurni častnik ni bil zadovoljen. Tokrat si je vodnik Lešić dovolil preveč. Očitno se ga je pred tem napil. V veliki spalnici nas je bilo 40 vojakov, in nihče tudi po več poskusih ni zložil obleke, kot bi bilo po Lešićevem mnenju prav. Ura je bila že več kot ena zjutraj, ko se je na vratih spalnice pojavil Savić in napravil konec Lešićevemu izživljanju. Nekdo ga je obvestil o neprimernem ravnanju dežurnega podčastnika in sredi noči se je iz svojega doma odpravil v vojašnico, da nas je odrešil nočne more, ki se ji je reklo Lešić.
Eden najbolj zoprnih dogodkov, ki slej ko prej doleti vojake, je uzbuna. Po navadi se je zgodila sredi noči, ko je v spalnico vdrl poveljujoči častnik in zatulil: “Uzbuna!” Vojaki so morali poskakati s postelj in se v nekaj minutah popolnoma opravljeni zbrati poravnani na vojaškem krogu. Nato je običajno sledil nekaj urni marš, s katerega so se vojaki utrujeni, žejni in lačni vrnili okoli poldneva.
Videli smo, kako se je to dogajalo drugim enotam in čakali, da doleti tudi nas. Poveljnik Savić je to izpeljal v svojem slogu. Ko smo bili ravno poravnani za večerjo, je nenadoma prišlo povelje, da se moramo zbrati v spalnici. Tam nas je pričakal Savić in ko smo se vsak ob svoji postelji umirili, je padlo povelje: “V pižame!” In potem: “V postelje!” Ko smo se začudeno pokrili z odejami je zatuli: “Spavaj!” Čez nekaj sekund pa se je zadrl: “Uzbuna!” Poskakali smo s postelj, se oblekli in odšli na večerjo. To je bilo vse.
Dolžnost vojaške službe sem ne glede na to, koliko je bila smiselna ali nesmiselna, jemal kot nekaj samoumevnega, kar je takrat tudi bilo. Nehote sem nadrejene častnike primerjaj s svojimi učitelji, ki sem jih imel v šoli in na univerzi. Ne glede na to, kaj si mislimo o nekdanji JLA, so z nami ravnali primerno. Nekateri podčastniki in desetarji so se nad nami nesmiselno izživljali in nam grenili življenje, a njihovo ravnanje je bilo pogosto posledica stiske, saj so nanje na eni strani pritiskali njihovi nadrejeni, po drugi strani pa smo se jim navadni vojaki stalno upirali, se izmikali dolžnostim in se delali neumne. Za delo z ljudmi niso imeli ne znanja in ne smisla, zato so bili med vojaki pogosto osovraženi in jih nismo marali.
Kljub temu mi je prav Lešić posredoval eno najbolj temeljnih lekcij iz pedagogike. Učence je treba prisiliti, da z nenehnimi vajami in ponavljanjem dosežejo in presežejo popolnost. Njegova zoprnost in nepopustljivost bi nam v morebitnem boju rešila življenje. Po njegovi zaslugi sem dobil enomesečni nagradni odpust iz vojske. Ker sem imel v oddelku (7 do 10 vojakov) najvišjo izobrazbo in ker sem bil Slovenec, so me določili za merilca (nišandžijo). Toda s številkami in merami sem imel vedno težave, zato sem se z nastavitvami elementov na merilniku havbice pogosto motil. K sreči je bil ob meni polnilec, dobrodušen fant, ki smo mu zaradi debelušnega obraza rekli Buco. Veliko mu je bilo do tega, da smo kot ekipa dosegali dobre rezultate. Zato je vsakokrat, ko sem nastavljal podatke na merilnem instrumentu, pogledal, če sem jih pravilno nastavil. Če sem se zmotil, me je hitro opomnil in sem lahko še pravočasno odpravil napako. Bil je moj pravi angel varuh, poleg tega pa vsakokrat še iskreno vesel, če nam je uspelo izpeljati dober manever.
Tudi poveljnik Savić je užival sadove Lešićevega dela in tudi zato je bil z nami lahko domač in prijazen. A bistvena razlika je bila v značajih. Lešić zaprt, fanatičen kolerik, Savić sproščen flegmatik s smislom za humor in presenečenja, kakršna je bila naša uzbuna. Imel je izjemen smisel za človeka; nikoli ni nikogar podcenjeval ali ga poniževal. Odrinjenim in ponižanim revežem je znal s pozornostjo in smislom za humor vrniti človekovo dostojanstvo.
V naši enoti je bil tudi Cigo. Tako smo mu rekli, ker je bil po rodu Cigan. Temnopolt, preprost in nepismen. Bil je eden redkih, ki se je pri vojakih dobro počutil. Bil je na toplem in suhem, imel je redno prehrano, čista oblačila in druge udobnosti. Za nas je bil nekdo z dna družbene lestvice. Tak je bil tudi naš odnos do njega. Brezbrižen in podcenjevalen. Savić je bil drugačen. Obrnil se je k njemu in mu rekel: “Zadnjič sva se srečala v mestu, pri avtobusni postaji. Se spomniš? Pa si se delal, da me ne poznaš.” Savić je imel dober občutek za ljudi. Vsakega si je zapomnil in o vsakem je nekaj vedel. Cigo je bil deležen njegove posebne pozornosti. Ob vsaki priliki, ga je ogovarjal in tako je Cigo rastel tudi v naših očeh, rastli pa sta tudi njegova samozavest in samopodoba.
Na Savića sem se pogosto spomnil, ko sem šel po dolgih hodnikih naše gimnazije in slučajno srečal katerega od dijakov. Takrat bi mu moral reči karkoli, nekaj, kar bi bilo več kot samo »dober dan«. Toda, kaj naj mu rečem, če ne vem njegovega imena. In sem šel mimo. Kratke opazke, ki jih na primeren način in ob primerni priliki izrečemo nesrečni duši, delajo čudeže. Večje, kot dolgi terapevtski pogovori pri psihologih in psihiatrih.
In ob koncu še moje kratko mnenje o obveznem začasnem služenju v vojski. Ob zaščitniški in uslužni pozornosti staršev in pogosto tudi učiteljev naši fantje ne morejo odrasti in dozoreti. Manjka jim Lešić, nekdo, ki bi jih do tal ponižal in potem iz njih iztisnil vse kar zmorejo. Tedaj bi se zavedali svoje vrednosti in svojega dostojanstva.
Jože Mlakar, Prestranek
