V elektronskem dopisovanju s kristjanom, ki je Ošlaku poslal članek ameriškega psihoterapevta »Ali nas neoliberalizem spreobrača v psihopate?«, se je Ošlak postavil na stran neoliberalizma.
Redukcionist išče grešnega kozla
Danes je tako liberalizem, kakor tudi neoliberalizem (čeprav mi še nihče ni razložil, kaj bi moglo biti na liberalizmu novega) zbirni pojem za preprostejše duhove, kako razložiti ta svet in svoje slabo počutje v njem. Kakor vse podobne, redukcionistične razlage, je seveda tudi ta bolj šibke razumnosti. Kdor meni, da je (neo)liberalizem kriv za nesreče sveta, lahko hitro naredi preizkus, ali je to res, če se preprosto vpraša, kaj pa bi bilo nasprotje tega pojava in kakšne posledice bi to nasprotje imelo? Nasprotje (neo)liberalizma je seveda dirigizem, ki lahko ima tri temeljne državno-pravne oblike ali izpeljave: fašistično, nacionalsocialistično ali komunistično. Pod fašistično je mogoče šteti tudi islamske in budistične tiranije, ki so danes bolj nevarne kakor včerajšnje predvsem komunistične.
Hegemonski sindikati in hegemonska »Socialna« država
Ne smeva pozabiti, kdaj se je kritika (neo)liberalizma porodila. To je bila jezna reakcija na Reaganovo in Thatcherino ukrotitev vsemogočnih sindikatov, ki so grozili povsem ohromiti gospodarstvo. Sindikati namreč že dolgo niso več resnične stanovske organizacije delavcev, ampak so se od njih emancipirali in postali samostojni koncerni, čeprav je edini njihov produkt dobro organiziran in finančno podprt pritisk na delodajalce, a posredno še bolj na delavce, saj gorje delavcu, ki svojega sindikata ne bi ubogal! Da imamo danes tako veliko brezposelnost, je poleg tehničnega napredka, ki ročno delo vse bolj izloča iz proizvodne verige, krivo tudi izsiljevanje sindikatov in seveda tudi nespameten davčni vijak “socialne” države. Tako je kapital začel bežati v države z manj birokratskih ovir, z nižjimi davki in manj močnimi sindikati, obenem pa bistveno cenejšo delovno silo.
Iluzija podržavljanja privatne lastnine
Kritika (neo)liberalizma spregleduje, kakor to delajo tudi vsi levičarji nasploh, da je v zadnji konsekvenci vsaka lastnina privatna in da tudi v najbolj podržavljenem ali podružbljenem sistemu na koncu koncev spet odločajo posamezniki, le da so ti zdaj brez vsake osebne odgovornosti, razen pred svojo partijo, ker formalno pač niso lastniki in tudi ne nosilci odločitev. Tako državna, kakor družbena lastnina ima prav tako svoje, čeprav skrite, lastnike, le da je treba te strukture pač nekoliko globlje spregledati, da to opaziš, kar levemu spektru ni dano.
Sizifovo grajenje socialnih utopij na temelju dobrega oz. idealnega človeka
Iluzija kritikov (neo)liberalizma je v tem, da vedno znova, ne da bi se bili zmožni kaj naučiti vsaj iz izkušenj, poskušajo iz trhlih zidakov sezidati mogočno in trdno stavbo. Ti trhli zidaki so ljudje, ki so po svoji naravi, kakor uči Biblija in vsak dan in povsod potrjuje življenje, v svojem srcu pokvarjeni in v njih ni nič resnično dobrega. Te dni je avstrijska televizija distribuirala fantastičen film o Himmlerju, mogoče največjem zločincu tretjega rajha, še bolj pokvarjenem od Hitlerja. Film je nastal na podlagi odkritih dnevnikov, ki jih je poštenjak pisal vse svoje življenje, in korespondence, predvsem z otroki in ženo. Po zunanjih merilih morale je bil to eden najbolj moralno spodobnih Nemcev. Čudovit družinski oče, tudi do okolja dostojen, dobrohoten človek. V vsakem pismu svojim otrokom je pripisal svoj nasvet, naj bodo ne samo pošteni, ampak tudi dobrotni ljudje. A ta dobričina ima na vesti milijone preganjanih, mučenih in usmrčenih. Toliko o človekovi dobroti. In iz takih ljudi hočejo nekateri še vedno sestaviti dobro celoto, dobro pravično družbo …
Ena sama prednost liberalizma
Liberalizem je gotovo slaba politična in svetovnonazorska usmeritev, a ima eno samo prednost, ki je noben drug sistem nima, prav ta prednost pa je bistvena. Liberalni sistem, če je res tak, dovoljuje tudi vse druge poskuse, medtem ko diktature, pa naj bodo še tako socialno ali drugače utemeljene, razen lastnega recepta ne dopuščajo nič drugega. Če kdo hoče, lahko pod liberalno vlado ustanovi socialistično vodeno podjetje, lahko vsem zaposlenim da enako plačo, lahko vse naredi za solastnike. Seveda so taki poskusi vedno obstajali in tudi vedno propadli – spet zaradi nerealnosti “dobrega človeka”, o katerem kritiki liberalne pozicije nepoboljšljivo sanjajo.
Kaj je upanje kristjana: naj gradi nebesa »pravične družbe« na Zemlji?
Kaj torej ostane? Potrpežljivo čakanje na prihod Kralja iz nebes, ki bo vzpostavil resnično svetovno državo pravičnosti, za tisoč let, a ne na osnovi “dobrega človeka”, ki ga tudi v tej državi ne bo, pač pa na osnovi resnično dobrega, a ob tem tudi vsemogočnega Kralja. Pred tem pa je lahko ta grdi (neo)liberalni svet, a tudi tiranski svet, saj večina sveta pripada prav tej kategoriji, nekoliko manj grd, če je v njem nekaj več tistih, ki stavijo na Kralja, ki ima kmalu priti in sami ne nasedajo ideološkim iluzijam “pravične družbe”, pač pa ravnajo z bližnjimi tako, kakor da bi Kristusovo kraljestvo že bilo vzpostavljeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
