Od Roške do Doba je za človeško življenje dolga doba, to je čas petindvajsetih let, ki je za večino več kot četrtina življenjske poti. Bil sem na Roški, takrat še v neki drugi državi, ki je ogrožala našo slovensko samobitnost, tudi na Dobu nisem manjkal, petindvajset let po tistih dogodkih, ki so spočeli našo samostojnost, to pot v naši državi, ki nam jo hočejo ukrasti, predvsem tisti, ki so nasprotovali osamosvojitvi, nekateri so to počeli celo z orožjem v rokah. Spravili smo se z njimi, oni pa nas hočejo sedaj izigrati.
Dovolj razlogov sva imela z ženo, da se pokloniva velikemu Slovencu Janezu Janši, ki ga je krivična obsodba pahnila med zapornike, izreklo jo je sodišče v imenu ljudstva, tistega, ki ga je današnji obsojenec kot obrambni minister vodil v osamosvojitveni vojni do učinkovite zmage. Tega mu nasprotniki osamosvojitve še vedno ne morejo oprostiti in se mu poskušajo maščevati z dovoljenimi pa tudi z nedovoljenimi posegi, eden takih je gotovo ta krivična obsodba za dano obljubo v neznanem času, na neznanem kraju in dano na neznan način.
Ne verjamem temu sodstvu, ki se po mojem mnenju še vedno ni odreklo usmeritvam revolucionarne preteklosti, te pa niso spoštovale osnovnih človekovih pravic in so bile uperjene predvsem proti notranjim in zunanjim sovražnikom, teh pa ni nikoli zmanjkalo, saj je bilo treba najti krivce za družbeno nazadovanje, predvsem pa za gospodarski polom, ki je preprečeval v socializmu napovedano blaginjo delovnega ljudstva. Za odstranitev takih navideznih nasprotnikov so bila takrat dovoljena vsa sredstva.
Na tem shodu me je spet dohitela tista znana tesnoba iz časa vojne in socializma in bojazen za naš jutri. Ogroženi smo bili med vojno, tudi v socializmu, ko je beseda lahko pomenila zločin, ta razsodba pa ima pridih tistega pogubnega časa. Sta tesnoba in bojazen danes upravičeni? Nam danes spet preti nevarnost? Menim, da! Primer razsodbe v zadevi Patria nas lahko navdaja s strahom, saj je obljuba v neznanem času, na neznanem kraju, dana na neznan način, podobna miselnemu prekršku, to je nekaj podobnega kot naslednja trditev: nisi grdo mislil o velikem vodji, bi pa to lahko storil, zato si kriv! To je poniževanje Janeza Janše, njegove družine in zavednega slovenskega naroda. Verjamem reklu: Danes Janša, jutri ti! To je prikrita grožnja vsem, ki si želijo ali ustvarjajo demokratično in evropsko Slovenijo.
Ne bom ponavljal iskrivih, ohrabrujočih in razumevajočih premislekov govorcev, povedali so nam veliko resnic o našem sedanjem trenutku, napovedali pa so tudi novo pomlad, ki je letos zakasnila, prej ali slej pa pride, sprejeli jo bomo z odprtimi rokami, čeprav sredi poletja, jeseni ali zime.
Ne smem pa mimo nagovora Janševe žene Urške, ki me je presunil do dna duše. Prizadeto, vendar pokončno nam je zaupala svojo bolečino in nepopravljivo škodo, ki jo povzroča krivično sojenje njeni družini. Njena bolečina me je spomnila na vojno, na mojo mamo, ki je takrat podobno trepetala za svojo družino. Vendar je takrat bila vojna! Danes pa smo v Evropski zvezi in krivičnega sojenja ne bi smelo biti več. Nekaj gnilega je v deželi slovenski!
Vedno rad prisluhnem duhovitim, zanimivim in prepričljivim nagovorom gospoda Štuheca, tudi to pot se ni izneveril svoji domiselnosti, še več, spontano z njim sem začel moliti Oče naš, čeprav tega pogosto ne počnem. Nekateri smo ga zmolili, drugi odmrmrali, nikogar pa molitev ni motila, imel sem vtis, da nas je še bolj povezala, podobno kot pesem »Marija pomagaj nam ti…«, ki smo jo peli med vojno in si s petjem tešili svoje gorje.
Od Roške do Doba, to je okroglih petindvajset let, mora Janez Janša prenašati zahrbtna podtikanja svojih nasprotnikov. Nikoli me niso prepričali s svojimi resnicami, najmanj tisti, ki so nasprotovali slovenski osamosvojitvi. Nasprotno pa verjamem Janševim trditvam, ki jih je zapisal v svojih knjigah in njegovim premislekom, ki jih vedno odgovorno in jasno predstavi, brez vsakega slepomišenja in skrivanja za priljubljeno »kompleksnostjo«, zapletenostjo. Vsako tako zapletenost je namreč treba razčleniti do vprašanja, ko lahko odgovorimo da ali ne. Če tega ne zmoremo, se seveda izgovorimo na zapletenost, ali pa tam, kjer bi bilo treba reči v korist države da, rečemo ne v svojo korist. Tega predsednik največje opozicijske stranke ne počne, zato je bilo treba poiskati drugo rešitev, to izkušenim strokovnjakom ni bilo težko: izvozili in uvozili so resnico o Patrii in izumili kaznivo dejanje »obljube«, ki je našega obsojenca, po štirih letih sojenja pripeljala v zapor na Dobu. Sram me je, da se je to zgodilo našemu sodstvu, verjamem, da nam tudi najbolj nevoščljivi tega ne privoščijo. To je ponižanje slovenskega naroda!
Na tej križevi poti od Roške do Doba sodelujemo vsi, eni dejavno, drugi le kot opazovalci, vsi pa smo odgovorni za to slovensko sramoto, še posebej pa javna občila, najpomembnejša med njimi nikoli ne skrivajo svojega odpora do resnice in pravice po krivici obsojenega, podobno kot sodišče, ki se brez veljavnih dokazov oprime namišljene obljube nagrade. To isto sodstvo pa ne stori ničesar učinkovitega, da bi zaustavilo siromašenje države in državljanov! Ob izvedbi enega samega vlaganja je izpuhtelo več kot pol milijarde evrov, v javnosti pa smo lahko zasledili le obvestila o preiskavah posameznikov, ki naj bi obogateli za kakšen milijon! Ne, ne, to niso le posamezniki, to je najbrž precej široka družba! Morda je tudi za te družbenike Janez Janša predstavljal grožnjo. Resnica in pravica se v slovenski državi nista uvrstili med vrednote, ki jih je treba spoštovati, še več, doživljata celo javni prezir, nadaljuje pa se tudi razgradnja drugih izvornih slovenskih vrednot.
Kako naprej?! Ponujajo se nam zelo preproste in poštene rešitve. Verjamem, da bo sodišče v najkrajšem mogočem času razveljavilo krivično obsodbo in prvak opozicije bo na prostosti nagovarjal svoje volivce. Težja pa je rešitev z razklanostjo slovenske družbe. Učinkovita rešitev je po mojem mnenju mogoča le preko sprave z resnico! Ko to dosežemo, si lahko sežemo v roke in od tega trenutka naprej bodo levičarji in desničarji le tekmeci, ne pa sovražniki.
Sem gospodarstvenik in se z družboslovjem in zgodovino ukvarjam ljubiteljsko, zato je ta moj premislek le ena od želj, da bi rešili to našo razdvojenost in omogočili državljanom te države spodobno življenje, še posebej mladim, ki danes odhajajo v tujino.
Stroka do danes ni predstavila resnice, ki bi omogočila spravo, to, ki jo poznamo, so namreč zasnovali zmagovalci, resnico poražencev pa šele odkrivamo. Prepričan sem, da je vzrok razklanosti slovenskega naroda en sam: revolucija! Delitev slovenskega naroda namreč ni povzročil osvobodilni boj, temveč revolucija, slovenski narod ni bil narod izdajalcev, to so mu vsilili revolucionarji, da so lahko prikrili in izvedli svoj podtalni boj za oblast in izločili svoje politične nasprotnike. Poiskati moramo resnico o revoluciji, o njenih vzrokih, njenih posledicah takrat in danes, tudi o vseh predpravicah in krivicah, se uskladiti ter se končno s to resnico spraviti.
Pri nas levica in desnica ne združujeta podobnih volilnih teles, kot drugod po Evropi. Mi imamo zagovornike revolucije in socializma, to je naša levica in nasprotnike, to je naša desnica. To ni naravna delitev, saj bi morali biti vsi bogataši levice na desnici, ki jih zdaj skoraj nima, na desnici smo pa mnogi, ki sodimo na levico, smo pa tu, ker levica ne spoštuje naših vrednot. Sam sem prepričan, da z vrednotami socializma slovenska družba ne more napredovati in je obsojena na nazadovanje. Oprijeti se moramo naših starih vrednot in opustiti enkrat za vselej razvade socializma, saj smo vendar že enkrat doživeli njegov propad, povzročili in vodili pa so ga njegovi zagovorniki. Znal je le deliti, ne pa ustvarjati.
Zadnji dogodki vzbujajo strah in postavljajo vprašanje, ali sploh želimo svojo državo in ne samo to, drage Slovenke in Slovenci, ali smo jo sploh vredni?! Sramujemo se svoje zastave, svojih simbolov, mnogi tudi že svojega jezika. To je vendar naše bogastvo, naše korenine, od tod izhajamo, zakaj naj bi vendar to zatajili. Kako je mogoče, da petindvajset let po osamosvojitvi našim otrokom in vnukom ne predstavimo v šolah resnice o naši preteklosti in jih seznanjamo z vrednotami, ki krasijo poštenega in pokončnega državljana, ki spoštuje svojo domovino. Tu je vzrok, da mnogi mladi ljudje ne poznajo resnice in so prepuščeni krivim prerokom, ki niso naklonjeni slovenski prvobitnosti in njenim vrednotam. Kako je mogoče, da v prestolnici Slovenije, na ljubljanskem gradu ne vihrata tudi zastavi Slovenije in Evropske zveze?
Spoštovane državljanke in državljani, čestitam vam za Dan državnosti! Spoštujte in imejte radi to našo domovino, saj je edina prava in samo naša.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
