Je že tako, in tega ne ugotavljam samo jaz, da je pričakovanje, da bo se delovanje neke družbe spravilo v načrtovane vrednostne okvire z dosledno in kontinuirano uporabo represije, ne samo naivno, ampak tudi nevarno. Kot je rekel že Bismarck, z bajoneti se da doseči marsikaj, a na njih sedeti se ne da.
Sedaj, ko je naša, slovenska družba, očitno dosegla določeno vrsto nasičenosti z informacijami o takšnih ali drugačnih dejanjih, ki so vsaj prispevala k intenzivnosti, če že ne povzročila sedanjo ekonomsko krizo, je popolnoma normalno, da se išče zdravilo v delovanju represivnega aparata države. Po domače, ljudje imajo vsega „pouhn kufer“ in želijo, da nekdo zaradi teh zadev „nasrka“.
Osebe, ki so za prevajanje interesov družbe (ali javnosti ali ljudstva, kakor želite) v njegovo regulativno strukturo odgovorni, torej politika v širšem pogledu, jasno zaznava te želje in zaradi dejstva, da je tudi njena eksistenca odvisna od javnega mnenja, počne vse, da bi upravičila svoj obstoj. Na žalost, kot sem že večkrat navedel, brez kakršnegakoli premisleka o bodisi trajnosti, vzdržnosti in perspektivi svojih ukrepov.
Naravnost smešno je recimo neprestano spreminjanje pravne ureditve cestnega prometa v smislu določanja kazni za raznorazne prekrške. Ne da se mi iskati po registru predpisov, kolikokrat se je spreminjala ta zakonodaja, a če me spomin ne vara, v zadnjem desetletju vsaj petkrat. In glej ga zlomka, kljub vsem tem »energičnim ukrepom« so Slovenci še vedno na cesti soočeni z posledicami nevarne vožnje posameznikov.
Prav tako je relativno trajna tendenca, da se neprestano prilagaja in spreminja obseg policijskih pooblastil v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in pregonov storilcev slednjih. O organizacijski strukturi policije in sorodnih organov, pa raje ne bi govoril.
Če pogledamo sedaj še sodno vejo oblasti in njeno zakonsko ureditev, je prav tako za ugotoviti, da se Zakon o sodiščih, Zakon o sodniški službi (v širšem smislu tudi Zakon o državnem tožilstvu), Sodni red iz zakonov, za katere naj bi veljalo, da se pišejo za »sto let«, spreminjajo dobesedno v periodične publikacije, za katere samo še čakam, da se jih bo lahko vsak mesec, kot kakšen tednik kupovalo v trafiki. Na žalost z enako »kvalitetno« vsebino, ki je sicer značilna za našo periodiko.
Na tem mestu se prav zanalašč ne želim spuščati v primernost ukrepov, ki jih prinašajo sedanje spremembe navedenih zakonov. Predvsem zaradi tega, ker se vsega res ne splača komentirati, zlasti, če gre za tako izrazito kratkovidno gledanje na problematiko, ki se ureja.
Thomas Jefferson je nekoč rekel, da je potreben čas, da se ljudi prepriča, da počnejo celo tisto, kar je za njihovo lastno dobro. Sam bi dodal, da tudi takšno dogajanje, kot smo mu priča sedaj predstavlja predvsem priložnost, da se zavemo pomena trajnosti določenih institucij in njihovega pomena. Ta zavest se v javnosti, pa če to želimo ali ne, tvori in predstavlja že sama po sebi »spiritus movens«, ki daje bistveno večje rezultate, kot vsa poseganja v zakonodajo.
Sam že dve desetletji ugotavljam, da Slovenci pristopamo k zakonodajnem urejanju, kot smo sicer delovali v naši zgodovini. Ker smo se morali uklanjati volji drugih, smo iskali možnosti, kako slednjo zaobiti ali jo prevarati. Spomnite se ukrepov rajnke Jugoslavije in iznajdljivosti ljudi, da se najde pot, ki bi jih zaobšla in če greste še dalje v zgodovino, tudi z Avstroogrsko, kolikor mi je pripovedovala babica, ni bilo nič drugače. Zato me nič ne čudi, da imamo pri tem tolikokrat probleme z ustavnostjo, da se želi potem spreminjati celo Ustava.
Več: Ius-info
