Skrajno desna soba v prvem nadstropju palače Gornji Belvedere na Dunaju je v celoti namenjen razstavi kipov glav – obraznih izrazov, katerih avtor je Franz Xaver Messerschmidt. Kipi so postavljeni v krogu in so tako natančno izdelani, da se za trenutek zazdi, da gre za resnične glave živih ljudi, ki so le zamaskirani kot nekakšne žive lutke in se napenjajo in pačijo v različne grimase. Zanimivo je, da je bil avtorjev namen ustvariti kanon osnovnih človeških obraznih izrazov. Pri tem si je med drugim pomagal tako, da je opazoval svoj obraz v ogledalu, ko se je npr. močno uščipnil v trebuh, razbolen zaradi Chronove bolezni, za katero je bolehal. Opazoval je tudi različne bolnike, komedijante itd. Messerschmidtovi izdelki po mojem mnenju niso lepi, delo ni umetniško, ker ne služi temu namenu. Služi le kot študija obraznih izrazov.
Če zelo poenostavimo misel sv. Tomaža Akvinskega, je lepo (ali dobro) tisto, kar služi svojemu namenu. Mislim, da tako velja tudi za vse druge pojave v življenju. Le če služijo svojemu namenu, so smiselni. V nasprotnem so pusti in prazni vsebine in celo oblike, saj so v resnici prevare, zmote ali napačna poimenovanja.
Z ozirom na to stališče se vprašam, ali je naša družba svobodna – ali je samo napačno poimenovana kot svobodna, ali služi svojemu namenu. Formalno sicer tako določa ustava pa seveda tudi dejstvo, da pripadamo zahodni civilizaciji z demokratično tradicijo, ki se je začela oblikovati v času, ko je Messerschmidt dokončeval svoj kanon.
Svobodi lastna je pravica do izbire, do svobodne volje in odgovornosti. Že v Svetem pismu je zapisano Sir(ah) 15,11 “Ne reci: Po Gospodovi krivdi sem odpadel” in naprej Sir 15,15 “Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi, in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje.”
Tako je tudi v civilnem življenju. Družba ne more veljavno predpisati ničesar, kar ni skladno s pojmom svobode. V nasprotnem družba ni svobodna. Pri tem seveda opozarjam, da omejevanje mojih pravic in svobode s pravicami ni sporno, saj je, kot rečeno, v svobodi tudi odgovornost in spoštovanje do drugih.
Naša sedanja ustava je nastajala tako na hitro kot japonska, vendar s to razliko, da so našo zapisali med drugimi tudi profesorji ustavnega prava, ki so o družbenih vrednotah in naravnem pravu le brali kot o zanimivih zahodnih meščanskih pravnih teorijah. Če malo začinim: izkusili jih niso nikoli, rob obzorja je bil Konzum v Borovljah ali pa kakšna sindikalna ekskurzija. Vedeti moramo, da je bil študijski poudarek ustavnega prava na federativni in socialistični ureditvi, na republiški in zvezni ustavi in delegatskem ter samoupravnem sistemu. Ustavnosodne prakse seveda ni bilo. Po osamosvojitvi se je ta tabula rasa popisovala po sprotnem učenju, včasih tudi z napakami. To se kaže še posebej v odnosu do Cerkve, ki je vodilo do malikovanja postulata o ločitvi Cerkve od države. Pri tem pa so bila argumentacija in učinki povsem napačni. Najbolj običajno in ob odsotnosti pravih argumentov še danes slišimo floskulo, češ, da bi to pa bilo protiustavno, da je Cerkev ločena od države, da gre tu za pravico do zasebnosti itn.
To se pokaže tudi ob vprašanju uvedbe cerkvenega davka. O neustreznosti ali neprimernosti govorijo največ tisti, ki – čez prst rečeno – davka tako ali tako ne bi plačevali. Zakaj torej nasprotujejo? Ali ne razumejo, za kaj gre, ali pa se hudobno bojijo, da bi Cerkev pridobila kakšno korist.
Zadnjič je bilo spet nekaj malega medijske razprave o cerkvenem davku, čeprav v kontekstu javno finančnega varčevanja. Izpostavljeno je bilo, da bi morala tudi Cerkev manj dobiti, če dobijo manj upokojenci in javni uslužbenci itd. Torej spet nekakšno socialistično-solidarnostno upravičevanje.
Ob tem in iz predpostavke svobode, ki je deklarirana tudi z ustavo, razmišljam. Če sem svoboden, imam pravico sam izbrati, za katero versko skupnost plačam davek. Še toliko bolj imam to pravico v družbi, ki je sekularna. Protiustavno se mi zdi, da bi v državi, ki ločuje verske skupnosti od države, moral davek plačevati tudi v korist drugih verskih skupnosti, katerih nisem član. Nobenega družbeno opravičljivega razloga ni, da bi moral npr. musliman plačevati za hindujsko versko skupnost. Zakaj se ne smemo odločiti v skladu s pravico do izbire, komu plačujem – sploh pa tedaj, ko ne gre za skupno dobro, ampak za korist neke verske skupnosti. Tehnično bi bilo to mogoče lepo in enostavno urediti že pri dohodnini – za vsako versko skupnost se določi davčni konto, v korist katere zavezanec določi plačilo. Če zavezanec ne določi nobenega konta, pa naj se sredstva delijo po dosedanjem ključu. Torej – če zavezanec pravice do izbire ne uveljavi. S tem se ne bi nič povečala obdavčitev posameznikov, pa še verske skupnosti ne bi zašle v skušnjavo, da bi neplačnika izobčila iz skupnosti. Bolj kot ta finančni vidik, pa je po mojem mnenju pomemben tudi učinek uveljavitve pravice do izbire na zavest posameznikov. Če se odločim za plačevanje davka samo v korist določene verske skupnosti, se zagotovo potrdi moj občutek pripadnosti in v zvezi s tem bom zagotovo tudi kaj v duhovnem smislu storil za skupnost in od nje tudi pričakoval na duhovnem področju.
Delna izvotljenost slovenskega katoliškega telesa je stvarnost in je posledica intelektualne in politične predaje velikega števila katoliških laikov. Ti bi morali ves svoj intelektualni in poklicno politični potencial usmeriti v dobrobit skupnosti v skladu s krščanskimi vrednotami. V Pridite in poglejte, Slovenski pastoralni načrt SŠK iz leta 2012 pod točko 18. je zapisano, da formalna pripadnost katolištvu ni dovolj, če je ne spremljajo osebna vera v troedinega Boga, evharistična zavest, zakrament pokore in osebna ter družinska molitev.
Za trenutek v tem velikonočnem času pomislimo še na naše davne prednike, popotnike, na Jezusa in njegove učence in pomislimo, kaj je iz njihovih poti nastalo. Brez božje pomoči ne bi uspelo. Dvomim pa, da bi uspeli, pa čeprav z božjo pomočjo, kolikor njihova vera ne bi udejanjala pričanja o vrednotah svobode in ljubezni.
Slika: Wikipedia
