Avtor: Janez Šušteršič. Janković si je pustil široko odprta vrata, da se vrne in dobičke pobere kar sam.
Načelnost ima v politiki kratke noge. Pogosto je le piarovska dekla, in to dekla s precej kratkim krilom, ki ga hitro lahko kdo privzdigne. Ali pa se uporablja le kot sredstvo za doseganje političnih ciljev. Zato pred pomembnimi političnimi pogajanji, denimo o sestavi vlade, z vseh strani letijo strogo načelne in bridko ostre izjave.
Seveda vsi razumemo, da gre pri tem za dvigovanje cene pred sklepanjem kompromisov. Tudi pri poslovnih pogajanjih pogajalci pogosto najprej postavijo ostre zahteve, nato pa s popuščanjem poskusijo iztržiti čim več. Vendar poslovna pogajanja ne potekajo pred očmi javnosti. Politiki pa imajo nek naravni nagon, ki jih kot vešče sili, da se ves čas nastavljajo kameram in reflektorjem. In vsakič, ko njihov odgovor ni enak prejšnjemu, izgubijo nekaj prepričljivosti. Le redki so mojstri, ki znajo izsiljene kompromise prikazati kot zmago.
Odstop zaradi politične koristi
Jankovićev odstop s položaja predsednika Pozitivne Slovenije, ko in če bo izvoljena vlada Alenke Bratušek, je značilen primer navidezne načelnosti, ki je v resnici načelnost iz koristoljubja. Z roko napisana odstopna izjava, ki še najbolj spominja na izsiljena priznanja političnih zapornikov po večdnevnih trpinčenjih, nam jasno sporoča: saj bom odstopil, če že hočete, ampak šele, ko bom zatrdno vedel, da bom od tega tudi kaj imel.
Kakšna naivna duša bi utegnila pripomniti, da Janković ni tisti, ki bi od tega kaj imel, ampak bosta na krilih njegovega odstopa dobičke kovala predvsem nova predsednica vlade ter njena stranka, ki se bo izognila najbrž pogubnim takojšnjim volitvam.
Vendar ni tako. Janković si je pustil široko odprta vrata, da se vrne in dobičke pobere kar sam. V izjavi, ki jo je dal neposredno po kuvertiranem odstopu, je povedal: »Ali se bom vrnil na čelo Pozitivne Slovenije, je odvisno od volilnega kongresa in od tega, ali se bom odločil za kandidaturo.« (povzeto po spletnem Delu) Naj povem še sam, če njegove besede niso dovolj jasne: Janković je odstopil ne le pogojno, ampak tudi zgolj začasno.
Neodstop zaradi materialne koristi
Janković je istega večera še enkrat jasno povedal tudi to, da nikakor ne misli odstopiti kot ljubljanski župan. To je seveda logično, saj je od županovanja odvisen njegov materialni obstoj. Kdor tega ne razume, naj pogleda poročilo komisije za preprečevanje korupcije. Ne bojte se, da bi bilo poročilo preveč zapleteno ali pravniško suhoparno napisano – nasprotno, slog v njem dokazuje, da je bilo pisano za široke ljudske množice. In te množice lahko natančno preberejo, kako je denar iz mestnega proračuna prek raznih podjetij priromal v zasebni proračun vrlega župana.
Vendar to še ni najhuje. Najhuje je, da si je v odgovoru na vprašanje, ali bo odstopil kot župan, drznil izreči tudi tole: »Če Ljubljančani želijo, grem še enkrat na volitve.« S to izjavo je pokazal, da ne razume razmerja med demokracijo in pravno državo. Pravno državo potrebujemo prav zato, da nas varuje pred tem, da bi zaslepljene množice na oblast postavile pokvarjene demagoge, ki bi moč zlorabili za svojo korist ali še kaj hujšega. Izjava, ki pravzaprav pomeni, da naj kar volilne skrinjice odločijo, ali je župan kršil zakon, je zato frontalni napad na pravno državo.
Načelno in odločno molčanje pozitivcev
Morda bo kdo rekel, da se preveč ukvarjamo z Jankovićem, saj koalicije v parlamentu ne sklepajo z njim, ampak s Pozitivno Slovenijo. To drži. Vendar bi potem človek pričakoval, da se bodo predstavniki te stranke jasno opredelili do ravnanj svojega predsednika in tudi sami javno zahtevali njegov odstop. Ne le v stranki, ampak tudi v Ljubljani, kjer ima Lista Zorana Jankovića večino.
Žalostno je, da noben junak in junakinja, ki bodo v naslednjih dneh sestavljali vlado in se vlekli za ministrske položaje, ni zmogel načelne izjave na račun svojega predsednika. Lahko bi recimo dejali, da sicer še vedno mislijo, da bi Zoran s pingvini tudi na Antarktiki naredil razvoj, vendar zdaj razumejo, da bi pri tem polovico ledene gore pospravil v svoj domači hladilnik, zato ga ne podpirajo več. Vendar nismo slišali nič takega.
A molk ni najhujši. Še huje je, ko končno spregovorijo. Alenka Bratušek je odstopno izjavo svojega šefa pospremila z besedami, da zdaj ni več nobenih izgovorov za tiste, ki verjamejo, da je treba v Sloveniji nekaj spremeniti. Khm. Se pravi, zahteve po odstopu v njenih očeh niso bile nekaj načelnega, ampak zgolj izgovor tistih, ki so v resnici želeli, da se ne bi nič spremenilo?
Koalicija vrtavka
Za tango sta potrebna dva in za četvorko so potrebni štirje. Zato ni prav, da se ukvarjamo samo z Zoranom in z v srcu še vedno njegovimi pozitivci. Voditelji strank, ki bodo verjetno sklenile novo koalicijo, so bili zelo odločni in jasni v zahtevi, da mora Janković odstopiti tudi kot župan. Ko so malo razmislili, so dodali, da je za sklenitev koalicije dovolj, če odstopi kot predsednik stranke. Razumeti je bilo, da imajo v mislih hiter, načelen in dokončen odstop. Danes so zadovoljni že s preračunljivo odloženim, pogojnim in začasnim odstopom.
In kako je v praksi videti ločenost državne in mestne ravni, ki naj bi moralno upravičevala sodelovanje s Pozitivno Slovenijo, čeprav Janković ostaja župan? Lista Zorana Jankovića ima v ljubljanskem mestnem svetu 25 svetnikov. Med njimi so tudi poslanci državnega zbora: Jani Möderndorfer, Maša Kociper, Mitja Meršol, Peter Vilfan in Roman Jakič.
Vsi ti bodo čez teden ali dva postali poslanci vladne koalicije, ki je ne bi bilo, če Janković ne bi odstopil kot predsednik stranke. Tako bodo čez dan v državnem zboru na krilih svoje preračunljive načelnosti upravljali državo, nato pa bodo v sebi ločili državno od mestne ravni, postali na lepem spet nenačelni, se usedli na svoje stolčke v mestnem svetu in za hobi upravljali še Ljubljano.
Opisani manevri ne morejo prepričati nikogar razen politikov samih. Celo protestniki, na katere se levica ves čas sklicuje, so povedali, da tole ni vse skupaj nič in da hočejo volitve. Kdor hoče ohraniti vsaj malo politične verodostojnosti, bi moral zato ob takšni Pozitivni Sloveniji narediti tisto, kar narediš, ko srečaš hudo mravljico: obrni se in zbeži proč, kar zmorejo podplati.
P. S.: Občutljivejši bralci bodo opazili, da zdajšnji predsednik vlade v članku ni nikjer omenjen. To ne pomeni, da ima avtor njegova ravnanja za načelna ali da celo skrivaj dela v njegovo korist, kar mu zadnje čase sicer pogosto očitajo.
Vir: Finance
