V od silnih afer že apatični javnosti je včerajšnja objava poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) močno odjeknila. Ne zgodi se vsak dan, da bi bila predsednika dveh največjih strank, ki obenem zasedata položaja predsednika vlade oziroma župana prestolnice, kar hkrati obtožena kršenja protikorupcijske zakonodaje. Dogajanju v primerjavi s preteklimi aferami daje še večjo težo to, da tokrat ne gre za novinarsko vrtanje, niti za neprepričljive obtožnice o lumparijah na neznanem kraju, na neznan način in ob neznanem času.
Čeprav sta grešnika dva, bo vendarle poročilo imelo veliko usodnejše posledice na desnici oziroma znotraj vladajoče koalicije. Iz preprostega razloga. Janez Janša je premier, eden od trojice velikih politikov demokratične Slovenije in dolgoletni nesporni vodja največje desnosredinske stranke, ki je iz vseh pravih ali namišljenih afer praviloma izšel kot zmagovalec. Na drugi strani je Zoran Janković v politiki zgolj potrošni material, lovec na šahovnici večnega iskanja ˝kekca˝, ki bo strice obdržal pri koritu. Zategadelj danes javnost bolj ali manj zanima samo, kako bo ravnal Janez Janša.
Zarota
Odziv predsednika vlade je zaenkrat predvidljiv, podobno tudi odziv nekaterih medijev, ki so izrazito blizu največji vladni stranki. Poročilo naj bi bilo pristransko, komisija naj ne bi upoštevala pojasnil in dokumentov. Da gre za zaroto, naj bi bilo precej logično, če vemo, da je podpredsednik KPK nekdanji Janši mrzek novinar, predsednik KPK je nekdanji državni sekretar pri Kresalovi, svoje prste v komplotu pa ima očitno tudi predsednik Državljanske liste Gregor Virant. Morda dovolj prepričljiva teorija za ˝die-hard˝ privržence predsednika vlade. Pri čemer pa je vendarle treba povedati, da je predsednik KPK odstopil z mesta državnega sekretarja zaradi nestrinjanja z zgodbo o najemu stavbe za NPU, da je ta ista KPK tudi izdala negativno mnenje o ravnanju notranje ministrice. In da je stranka Gregorja Viranta takrat, ko bi lahko mirne volje vstopila v Jankovićevo koalicijo, izbrala koalicijo z Janšo.
Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je KPK po prihodu Gorana Klemenčiča naredila velik korak naprej, se otresla populistične navlake prejšnjega šefa in postala spoštovanja vredna ustanova, ob katere odločitvah več ne moremo kar odmahniti z roko. Očitki v objavljenem poročilu so precej jasni in konkretni. Premierjev nastop v Odmevih je bil z izjemo naštevanja vseh zarotnikov sicer korekten, korektni so bili tudi odgovori. A je šlo za verbalne argumente, ki jih je Janša seveda vešč. Na konkretne ugotovitve v poročilu pa vendarle lahko odgovori samo s konkretnimi dokumenti in številkami. 30 let delovne dobe je bolj slab argument za premoženje, ki se pojavi kar od nekod.
Kako bi ravnal državnik?
Seveda pa je tudi verjetno, da premier govori resnico in očitki iz poročila ne držijo. Vendar pa za ugotavljanje resnice nismo pristojni državljani, temveč organi pregona. Povsem mogoče je, da je premier nedolžen, a ključno vprašanje je, kaj trenutna situacija pomeni za državo, še zlasti v kritični gospodarski in politični situaciji, v kateri se nahajamo. In v tej situaciji bi se morala tako sam premier, njegova stranka in koalicija vprašati, kaj je dobro za državo.
Dejstvo je, da imamo v tem trenutku precej trdno koalicijo, ki v slogu tehničnih vlad uvaja nekatere nujne, a neprijetne ukrepe. Posledica je zelo nizka podpora javnosti, ki pa doslej ni zamajala enotnosti koalicije, ki ima očitno jasno začrtane cilje. Povsem logično je, da bo premierjeva afera podporo javnosti še znižala, kažejo pa se tudi že razpoke v koaliciji, če Janša ne bo odstopil. Posledice njegovega neodstopa so predvidljive. Koalicija bi v najboljšem primeru sicer obstala, a bi že tako težko sprejemanje reform ob silovitemu nasprotovanju javnosti zagotovo zastalo, posledično bi zastalo tudi ˝zdravljenje˝ države, ki je v zadnjih tednih vendarle pokazalo prve pozitivne rezultate. Slej ko prej bi to pripeljalo do razpada koalicije in najverjetneje do novih volitev. Slovenija bi izgubila leto reform, kar bi po besedah premierja in finančnega ministra pripeljalo do prošnje za pomoč.
V primeru, da bi Janša odstopil, bi se lahko koalicija glede na dosedanjo složnost verjetno dogovorila za imenovanje novega predsednika vlade, vlada bi nadaljevala z delom, kar bi jo do neke mere sicer začasno zavrlo, a bi se verjetno hitro pobrala, saj so naloge vseh jasne. Verjetno pa je tudi, da bi vladi nekoliko zrastla podpora javnosti. Prvič zaradi moralnega ravnanja in drugič zaradi tega, ker v njej več ne bi bilo človeka, ki je za mnoge enostavno nesprejemljiv.
Če gledamo s stališča interesa države, je izbira jasna. Predsednik vlade bi pod takšnim bremenom moral odstopiti. Ne glede na to, ali je kriv ali nedolžen. V kazenski zakonodaji seveda velja, da je vsak nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda in tudi Janezu Janši zaradi poročila KPK ne bo treba za zapahe. S politično odgovornostjo pa je drugače – kako naj državljani zaupamo vladni politiki, če jo vodi nekdo, ki mu državni organi očitajo koruptivno ravnanje? Četudi bi bili očitki neupravičeni, so vendarle breme, zaradi katerega trpi vodenje države in negativne posledice čutimo vsi državljani. Še zlasti v kriznih časih, v kakršnih živimo.
In to je ključno vprašanje prihodnjih dni. Ne samo za stranko, ki se bo danes izrekala o zaupnici, temveč predvsem za premierja samega. Ravnati državniško in postaviti interese države pred svoje osebne interese, ali pač ne?
Vir fotografije: facebook
