Mariborsko na ulici razodeto nezadovoljstvo je daleč od spontanosti. Obliko uličnih, neprijavljenih protestov, kjer se organizatorji skrivajo v množici, so najbolj aktivno vzpodbujali posamezniki, od katerih je prvemu Kangler inspiracija oziroma nočna mora že od prvega dne mandata naprej in spet drugi, ki je član stranke Zares. To pomeni, da ni govora o spontanosti, ampak o čustvenem in političnem navijaštvu, s premišljeno uporabljeno parolo »gotof si« in zagižanjem plakatov, kar oboje napeljuje množico k linču posameznika, proti kateremu se vpije.
Ljubljanska manifestacija je bila daleč od spontanosti, saj so bili plakati enaki kakor v Mariboru, geslo pa prilagojeno glavnemu mestu. Poskus ljubljanskega šerifa in njegovih pajdašev, da bi se spremenili v javne krmarje nezadovoljne mase, se je izjalovil, saj govorimo o prvinski masi, ki nagonsko čuti, da je Janković najmanj primeren, da jo zastopa, saj mu lahko očitamo skoraj vse Kanglerjeve grehe in še mnoge druge. Zato so ga izžvižgali ali po domače, napodili. Nezavidljivemu gospodarskemu položaju države smo zdaj dodali vnetljivo maso čudnih manifestacij kjer ljudje vpijejo, kar jim v usta polagajo ustvarjalci javnega mnenja. Vprašanje je zakaj? Zakaj ravno zdaj? Zakaj poskusi, da bi povsod kjer so na oblasti pomladni župani, nastopila množica? Glavna tarča pa je vladna koalicija. Po eni strani se verjetno v zakulisju pritiska na šibke člene koalicije (DL in DeSUS) naj prestopita na stran kontinuitete, po drugi strani pa je odstranitev JJ glavni cilj v preteklost in njenih privilegijev zaverovanih zakulisnikov. Med nami so pač taki, ki prav sovražijo premierja. Ne najdejo nobene lepe besede o njem in so povsem brez zavor vesti v tej njihovi sveti vojni. Da jim Slovenije ni mar in nas, njenih državljanov, so že do obisti dokazali in kdor hoče videti, brez težav to spozna. Ni ga pa večjega slepca kakor tistega, ki noče videti ali mu razum zamegli sovraštvo.
Krivda medijev in novinarjev
V Sloveniji je peščica medijev, ki obvladujejo javno mnenje. Tuji opazovalec, ki zna slovensko, se hitro znajde pred enigmo od kod toliko sovraštva, ki veje iz teh medijev. Ne govorimo o legitimnosti njihove kontinuitne, zimsko-tajkunske ideologije, temveč o njihovem brezprizivnem »našizmu« ki sloni na preprosti postavki: naši so OK, drugi so garjave ovce. Našim se vse oprosti (npr. županu v Ljubljani), njihovim nič (npr. županu v Mariboru). Vzorec se ponavlja kjerkoli hočete do onemoglosti. Našteti mediji in njihove troblje, ki v svoji ideološki zaslepljenosti kot mantro ponavljajo »dol z Janšo«, sejejo sovraštvo, ki se lepo prime na revolucionarno podlago in zaničevanje naše slovenske identitete od 1941 leta dalje. Kdor seje sovraštvo, bo žel srd in nebrzdan upor.
Vse za oblast
»Ulico« je napovedal Zoki. Uresničitev presenetljivo ustreza korakom, ki so potrebni, da pride do točke iz katere bo mogel rešiti vse svoje družinske težave. Saj veste, v PS so ena sama »družina«, ampak Jankovići so bolj družina kot vsi ostali. »Levica« (smo edina država na svetu kjer levico vodijo najbogatejši državljani, ki zagovarjajo čisti kapitalizem s socialistično-revolucionarno retoriko) ne more preboleti dejstva, da je prav njen delfin zapravil možnost, da bi bili na oblasti. Kljub temu, da je Slovenija praktično na robu finančnega zloma, se jim kolca po oblasti in po onih 13 milijardah premoženja, ki je še v državnih rokah. Ne morejo prenesti dejstva, da imamo demokratično, legitimno in delujočo vlado, ki ne beži pred dejstvi in poskuša tudi na račun politične podpore in anketarske všečnosti povleči voz iz gnoja v katerega so ga pripeljali kontinuitetniki, tajkuni, udbomafijci in večno isti sindikalisti.
Polni sovraštva in zamer, so sprožili gibanje, ki pa ga očitno več ne morejo kontrolirati. Množica se upira bogatašem, bogati pa so pravzaprav »levičarji«. Zato je stanje v Sloveniji paradoksalno.
Paradoks sedanjega trenutka
Nesmiselno je govoriti proti kapitalizmu in voliti Jankovića ali PS.
Nesmiselno je zahtevati glavo Kanglerja, pa podpirati Jankovića, Kučana, Türka ali Popovića.
Nesmiselno je govoriti o diktaturi JJ v Sloveniji in zagovarjati titoizem.
Nesmiselno je zahtevati česar ne moremo plačati.
Nesmiselno je zahtevati reforme brez spreminjanja, brez odpovedi, brez žrtev.
Nesmiselno je hoditi na ulico, ker ne bomo nič rešili. Zadosti je pogledati v Grčijo, Španijo, Italijo, Portugalsko, Irsko … povsod ista pesem: kar mora priti je prišlo, pa jih je bilo milijone na ulicah. V Islandiji so bili najbolj pošteni in pogumni. Bankrotirali so. Zdaj jim gre bolje.
Bolje je torej, da sami izberemo kako bomo zategovali pas, kakor da nam to določijo brezobzirni tujci, ki ščitijo le samega sebe.
Bolje je, da nam to naredi naša vlada, po naše, kakor da to naredijo drugi, ki nas ne razumejo.
Čas je, da ustavimo konje
Dobro bi bilo, da vsi naredimo korak nazaj, se ustavimo in premislimo zakaj smo tako našpičeni drug proti drugemu. Ali res ne morem počakati nekaj let, da se vrnem na oblast? Ali res moram vse zakone v parlament pošiljati po izredni poti? Ali res moram zdaj zahtevati »da se nič ne spremeni«? Ali moram res zdaj sejati sovraštvo? Ali moram res zdaj deliti na »naše« in »vaše«?
Ustavimo konje, da nam ne zbezljajo, kajti pred nami je le prepad.
Nujno je, da najdemo spet pot drug do drugega. Zato pa je potrebno zelo malo. Malo posluha, malo spoštovanja, malo potrpežljivosti in malo pripravljenosti, da sprejmem sorazmeren delež žrtev in odrekanj na svoje rame.
Tako malo je potrebno, da se v Slovenijo vrne družben mir, ki je prvi pogoj, da izidemo iz krize.
Foto: Wikipedia
