Avtor: Rok Čakš, Drugi svet. Prazna retorika, demagogija, medijske manipulacije, to ni dobra država.« Navedene fraze niso povzetek katerega od govorov Janeza Janše ob njegovih volilnih porazih, ampak dobesedni navedki prve povolilne izjave predsednika Danila Türka, v kateri se je na tovrsten način državljanom zahvalil za svoj nedeljski volilni rezultat.
Kamere so na videz vedno vljudnega, uglajenega in uvidevnega gospoda še enkrat več ujele v trenutku, ko pred očmi ljudstva ni uspel krotiti svojega prvinsko egocentričnega karakterja. In tovrstnih ran v sicer dobro gojeni javni podobi je v minulem mandatu bilo kar nekaj, očitno preveč za ponovitev predsedniškega mandata.
Saj zmagovalec Borut Pahor v svoji človeškosti ni nič bolj popoln, prej nasprotno. A briljantnost njegovega nastopa je v tvegani odločitvi, da lastne slabosti, napake in politične poraze vkuje v bistvo svoje volilne strategije. Kako torej zašiti kandidata, ki ima odgovor na vsako, še tako problematično vprašanje: »res je, žal mi je in obljubim, da bom drugič storil bolje«. In ko je Meha iz Fužin ob praznjenju kante v smetarski tovornjak ter Jožico s Polzele ob skupnem šivanju nogavic prepričal, da misli z dna duše resno in iskreno, je pojoča travica zapela zmagoviti napev letošnjih predsedniških volitev.
Razlika med Borutom in Danilom, zmagovalcem in poražencem, je v tem, da prvi lastne šibkosti obrača v svoje največje prednosti, drugi pa jih s piedestala predsedniške nezmotljivosti skuša razmeroma neuspešno prikriti. Kateri pristop daje rezultate je po bledih obrazih sodeč jasno tudi do nedavnega vase zelo prepričanim Türkovim dvorjanom.
…..
Zmaga kandidata nove levice bo namreč neizbežno sprožila proces vzpona modernih, zmernih strank evropskega tipa. Takšnih, ki ne delujejo v miselnosti izključevanja, sovraštva in uničenja nasprotnika za vsako ceno, ampak tistih, ki bistvo demokracije vidijo v zdravi tekmovalnosti različnih političnih konceptov, ki legitimizirajo drug drugega. Brez priznanja legitimnosti političnemu nasprotniku je demokracija zgolj farsa, vsebinsko prazen konstrukt za zavajanje ljudi, ujetih v konceptu enopartijske miselnosti.
In kar je prav tako pomembno, preobrazba slovenske levice bo sprožila neizbežen plaz sprememb tudi na desnem političnem polu, kjer premočna dominanca ene stranke onemogoča njegovo normalizacijo. Triumf radikalnosti ene in druge strani se namreč napaja prav iz te izključujoče dualnosti in hkrati krvoločno pije pozitivno energijo jalovih poskusov politične zmernosti. Pahorjev predsedniški triumf lahko enkrat za vselej preseka gordijski vozel tovrstne slovenske politične ujetosti, za katero volilna impotenca in splošna apatija dokazujeta, da so se je ljudje dodobra nasitili.
Pahorjeva predsedniška zmaga bo ob upanju, da imamo Slovenci lastnega kanibalizma vendarle dovolj, močno potegnila voz do sedaj obrobnih strank z zmernejšim političnim pristopom. Najbolj bo pridobila Lukšičeva SD, katere novi predsednik je dan po kongresni zmagi opustil populistični radikalizem in prevzel zmernejšo pahorjansko držo. Slednja mu, skupaj z zmagovito predsedniško paradigmo, omogoča 30+ na naslednjih volitvah, hkrati pa Jankovićevo Negativno Slovenijo potiska še bolj na radikalno politično margino. Z zatonom Negativcev pa bo svoj antipol izgubila tudi Janševa SDS in če ne bo sposobna hitre prilagoditve na novo politično situacijo, bo to začetek konca njene desne dominacije.
Več: Drugi svet
