Pričakoval sem veliko prelivanje glasov med Pahorjem in Türkom na samo volilno nedeljo. Če sem povedal to, mi bržkone ne bi bilo treba povedati še nadaljevanja. Pričakoval sem namreč, da se bo odvilo v drugačni smeri, kot se je. Seveda je tudi res, da je očitno več Türkovih volivcev ostalo doma, v prepričanju, da njihovemu kandidatu ne more spodleteti. Toda to ne zmanjšuje Pahorjevega uspeha.
Tudi brez desnice
Še večji je, ker ga je dosegel brez znatnejše pomoči trdnega jedra volivcev desnosredinskih strank, z izjemo morda SLS. Milan Zver je sicer osvojil tretje mesto, toda s solidnim izkupičkom štiriindvajsetih odstotkov in je na desnici ostal nesporni gospodar. Če bi več volivcev glasovalo taktično, bi si bilo moč predstavljati celo nepredstavljivi uspeh zmagovalca prvega kroga že danes. Z današnjim razpletom se tako rekoč prvič v slovenski volilni zgodovini nakazuje možnost zmage sredinske opcije, saj so vsaj po izidih vzporednih volitev središča slovenske različice levice tako v Pozitivni Sloveniji kot pri socialnih demokratih, ki so sicer uradno podprli Pahorja, ostala sedanjemu predsedniku. Po drugi strani je izzivalec vknjižil prepričljivi večini pri najbolj sredinskih volivcih, pri Državljanski listi in SLS, medtem ko je za Türkov drugi krog najbolj boleč tesen izid med podporniki Desusa, kjer je kakšno šestino glasov pobral celo Zver.
Kajpak sta šli Pahorju na roko predvsem dve dejstvi. Volilno udeležbo sem omenil, še pomembneje je bilo, da je javnost v zadnjem tednu podvomila v Türkov status vnaprej znanega zmagovalca, pojavile so se luknje. Zdaj bi se moral po logiki stvari ta trend samo še okrepiti, kot je bilo za Peterleta vsega konec v nedeljo, 21. oktobra 2007, ko je bistveno zaostal za pričakovanim izidom v prvem krogu. Po analogiji predsednik ne bi smel bistveno nadgraditi današnjih 36 odstotkov, kar pomeni precejšnjo verjetnost prepričljive Pahorjeve zmage v drugo, le nekoliko nižje od Türkove pred petimi leti.
Lahko Pahorju spodleti?
To bi se zdelo na prvi pogled toliko verjetneje, ker je predsednik nekaj minut po zaprtju volišč od sebe dobesedno kot garjava ščeneta odgnal Zverove volivce. Kar je bila na prvi pogled in zaradi trenutnih matematičnih dejstev popolnoma neracionalna poteza. Saj bi jih vendar potreboval, če bi hotel 2. decembra zmagati. Z ničimer izzvani frontalni napad na predsednika vlade torej sodi v serijo predsedniških cvetk, po katerih bomo Türkovo predsednikovanje še dolgo pomnili. Obenem jasno nakazuje njegovo volilno strategijo za drugi krog. Rezerve so med nevolivci, ampak bistveno bolj bo skušal Türk prepričati volivce svojega nasprotnika iz prvega kroga, da je samo on avtentični levičar. Igral bo na staro struno polarizacije volilnega telesa, na šablono partizanov in domobrancev, ki je levosredinskim silam in koaliciji nacionalnega interesa doslej v Sloveniji prinesla toliko uspehov, nazadnje neizkoriščenega na zadnjih parlamentarnih volitvah. Postkomunist Borut Pahor se bo v naslednjih treh tednih marsikje spremenil v najhujšega klerikalca, po strupenosti takoj za Antonom Mahničem.
Ni pa to njegova edina težava. Ker je na sceni že dvajset let, je ranljiv bistveno bolj, kot je bil skoraj povsem neznani Danilo Türk leta 2007. Da bo kampanja ranjenega leva in razvajenega otroka z zlomljeno igračko Türka izredno umazana, ne dvomim. Ker nima več česa izgubiti. Možnost izgube tako ljubega mu predsedniškega stolčka je sama po sebi najhujša mora. Očitek, da ne iščemo zmagovalca resničnostnega šova, marveč državniškega predsednika, bo še najmanj. Čeprav bi se dalo po predsednikovem odzivu, postavljenem ob bok drugim njegovim iracionalnim dejanjem in izjavam, znova marsikaj povedati o njegovi širini, svetovljanstvu, državništvu in diplomatskosti, o katerih mi tudi nekateri pametni ljudje zatrjujejo, da ga krasijo. Opozarjanje na ponesrečeno krmarjenje vladne barke, h kateremu so resda največje kamenčke v mozaik primaknili ravno sedanji in tedanji predsednikovi podporniki, bo že močnejše orodje. In nedvomno se bo boj spustil še na osebno raven. Prihodnjih enaindvajset dni res ne bi bil rad v koži Boruta Pahorja.
Ali se bo ponovil scenarij izpred petih let in bo presenečenje prvega kroga gladki zmagovalec v drugem ali pa bo spet uspela stara taktika “diferenciacije”, je navsezadnje v veliki meri v rokah volivcev Milana Zvera. Marsikoga bo težko prepričati, da je glasovanje za manjše zlo boljše od nedeljskega izleta. Borut Pahor v marsičem prihaja z istega brega kot vsi trije dosedanji predsedniki. Tudi se v odločilnih trenutkih ni povsem zadovoljivo distanciral od tistih, ki so ga politično v nekem smislu naredili, četudi zanje ni bil nikoli prva izbira. Mogoče mu je to najbolj uspelo ravno s predsedniško kandidaturo, ko se ni uklonil kot leta 2007. Pri marsikom je nemara upravičen strah, da pomeni glas za Pahorja glas za novega Danila Türka. Za kandidata, ki se ti dobrika, dokler te potrebuje, potem pa v prvem povolilnem intervjuju pljune na vse, kar ti je sveto. A že današnja nastopa obeh kandidatov po objavi volilnih izidov puščata desnosredinskim volivcem bolj malo manevrskega prostora.
Foto: Wikipedia
