O vladi Boruta Pahorja je mogoče reči marsikaj, mislim pa, da bi bilo težko utemeljiti precej pogost in glasen očitek (predvsem civilnodružbene levice), da je “nesocialna”, ne-leva, hm, “tretjepotno blairistično-schröderjevska”, če ne že kar “neoliberalna s človeškim obrazom”.
/ … /
Tako je zmetala stotine milijonov v subvencioniranje “čakanja na naročila”, dvignila je minimalno plačo, nadaljevala plačno reformo javnega sektorja, dokler ji ni zmanjkalo proračunske štrene, dokapitalizirala je (in jo je pripravljena še) NLB (pa še kaj), privatizirala ni ničesar omembe vrednega, okopi pred tujim kapitalom (zelenopoljskimi naložbami) in okrog nacionalnega interesa so ostali (navzlic Pahorjevim besedičenjem, iz katerih bi lahko sklepali, da se premier osebno o tem ne strinja). Skratka, levosredinska vlada je počela predvsem vse tisto, kar se od leve vlade pričakuje, vključno z zadolževanjem države za “ohranjanje socialne kohezije”.
Kaj pa vlada Janeza Janše? Tudi o njej je mogoče reči marsikaj, toda desnosredinska, “republikanska” ali kar “neoliberalna” je bila predvsem v kulturno-bojni retoriki (in “uravnoteževanju” medijev). Drži, da je odpravila davek na plače, a hkrati je najvišjo dohodninsko stopnjo naprtila že na povprečno plačo; res je tudi, da je privatizirala, a skoraj izključno zato, da bi razbila omrežja “dvanajst let na petdeset let podlage” in vzpostavila svoja (večjih prodaj tujemu kapitalu, odštevši še danes ne povsem razčiščen posel s Splošno plovbo, ni “zagrešila”); nekatere lastniške in tržne koncentracije ter kartelne združbe na eni strani ter neučinkovitost regulatorjev trga in pravne države so jo res zaskrbeli, a šele v zadnji tretjini mandata, ko so se ji izmuznili nadzoru. Nekakšni “doktrinarni in sistemski” deregulaciji in liberalizaciji gospodarskega okolja se je Janševa vlada (kolikor je z njima sploh kdaj resno mislila) odpovedala, kakor hitro so sindikati kljub “neprijaznemu vremenu” po enem letu njenega mandata prišli na ljubljanske ulice, za “vitko državo” pa ni storila kaj prida in še tisto, kar je, je podrla z velikodušno plačno reformo javnega sektorja.
/ … /
Tako Pahorjevo kot Janševo vlado smo izvolili, ker prejšnje nismo več hoteli. Še več, zadnjič smo na volitvah glasovali za (in ne proti) leta 1996. Vlado oziroma stranko, katere koncept je bil vstop v Evropsko unijo in Nato. Nemara se to ne sliši kot koncept, a je bil, vsaj posredno, saj je bilo v okviru tega treba sprejeti in prevzeti določena pravila igre. (Ki smo jih, kajpak, naglo napolnili s pristno “domačo” vsebino.) Že leta 2000 smo volili skoraj izključno proti (“zgodovinskosti” svojega takratnega dosežka LDS do danes ni dojela v vseh razsežnostih, a tudi SDS še vedno misli, da je volitve leta 2008 izgubila zaradi “velikega poka” iz Finske) in odtlej smo vedno le še proti. Tudi čez nekaj mesecev ne bomo za, imeli pa bomo veliko razlogov biti proti.
Več kot kdaj koli, kajti na izbiro bomo najverjetneje imeli zgolj “že videno” in poosebljeno v Borutu Pahorju in Janezu Janši. Prvi, na prvi pogled tako drugačen od drugega, je enako “nepopravljiv” in “neučljiv”, enako nedovzeten za kritiko (ker že vnaprej ve, da je nerazumljen in podcenjevan) in nesposoben samorefleksije, enako prepričan, da ima “poslanstvo” in da mu bo “zgodovina nekoč dala prav”, kot drugi. Kritičnih do sebe Pahor resda ne uravnotežuje, ampak ob priznavanju “legitimne pravice do drugačnega mnenja” praviloma le ignorira (celo če jim da vedeti, da jih je slišal), medtem ko Janšo vsaka kritika “boli”, hoče dokazati (tako ali drugače), da je neutemeljena, da kritiki ne poznajo “vseh dejstev”, da so “zapeljani” ali “orodje mračnih sil ozadja”.
Ni nujno, da temu razkošju izbire rečemo politična kriza, a če nam grozi, da se bo zgodovina ponovila, se morda ne bo odveč pripraviti na obe možnosti.
Več: Dnevnik
