Pismo bralke: 7. Ne kradi! 5. Ne ubijaj!

kamera nadzorPretreslo me je, ko sem izvedela za krajo otrok v Škofji Loki. Uradno sicer temu pravijo odvzem, toda katera druga oznaka bi bolje razložila vsebino dejanja, ko na dom nenadoma, brez predhodnega obvestila ali vsaj namiga pride kup »uradnih oseb« in noseči mamici iztrže še najmlajše izmed sedmih otrok (starejše so pobrali kar v šoli), od tega enega še dojenega. Da z očkom ne bo težav, so verjetno vedeli, saj je bil službeno odsoten. Za vsak slučaj, če bi se mamici »zmešalo«, pa so s seboj pripeljali zdravnika in rešilni avto. Mogoče bi jim ta scenarij tudi najbolj ustrezal, saj »zmešana« mama pa res ni primerna za vzgojo otrok.

Gnezdo brez ptičkov

Toda mamici in očku se ni zmešalo in dobro se zavedata, da je edina možnost, da bosta še kdaj svoje otroke dobila nazaj, da ostaneta močna in potlačita vsa svoja čustva. Neprimerna besedna zveza ali izbruh »svete jeze« pred uradno osebo lahko pomeni konec upanja na vrnitev otrok. Kdo izmed nas bi bil sposoben tako nečloveškega napora in premagovanja?

Od takrat bosta te dni minila že dva meseca. Kako je danes? Starša živita na njihovem domu. Z njima je le še njun nerojeni otročiček. Kako vsi ti pretresi vplivajo nanj in na njegova starša, lahko samo ugibamo. Kdo bo prevzel odgovornost za morebitne posledice? Otroci so razpršeni in tako dvakratno prizadeti. Ni dovolj, da so jih iztrgali iz družine. Tudi med seboj so jih ločili in razdelili med tri rejnike. Še tako ljubeč rejnik ne more nadomestiti staršev.

Dve minuti na teden

Pa tudi to ni dovolj. Otroci so odtrgani iz domačih krajev in celo od starih staršev: z njimi se lahko srečajo zgolj enkrat na mesec, v prostorih centra za socialno delo. V primerjavi s starši so sicer na boljšem: enkrat tedensko imajo 20 (dvajset!!) minut časa, da se lahko telefonsko pogovorijo z vsemi vnuki. (Teoretično to pomeni 20 : 7 = 2 min 51 sek za vsakega vnuka, tu je treba upoštevati še zasedenost linije, razvrstitev otrok, klicanje na tri različne naslove … Dejansko dolžino si izračunajte sami.) Še majhna podrobnost: pogovor se snema (iz njega kasneje nastane zapisnik), če zaide v »neprimerno vsebino«, ga lahko rejnik prekine. In ne nepomembno: koliko ima od takega pogovora otrok, ki se komaj uči govoriti in bi namesto teh dveh minut »pogovora« bolj kot kruh potreboval dve minuti božanja – če že staršev ne, pa vsaj starih staršev? Pa ne le enkrat na teden! Vsak dan! Večkrat na dan!

Dve uri na mesec

Na dan, ko to pišem, naj bi se po enem mesecu srečali starši z otroki. Za dve uri, ob prisotnosti in snemanju socialnih delavk. Z vklopljeno samocenzuro, brez »prepovedanih« vprašanj, pod velikim pritiskom »lepega obnašanja«, sicer lahko uslužbenki srečanje predčasno prekineta. V dveh urah naj bi se z otroki pozdravili, se z njimi pogovorili, igrali, drug drugemu poročali o minulem mesecu … Da, ves mesec se niso videli, kajti staršem je prepovedan vsak stik z otroki (in vsako kršenje te prepovedi znatno finančno sankcionirano). Preostane jim zgolj dvourno srečanje enkrat na mesec. Pa kako težko pridejo prave besede ob pravem trenutku, ko ti je čas neusmiljen priganjač!

Vem, kako hitro mine obisk v bolnišnici – pa obiščeš samo enega družinskega člana. Tukaj pa dve uri za sedem otrok, kar pomeni (teorija) 17 minut (na mesec!) za vsakega otroka. Kako naj se starša razkosata, da bosta vsaj za silo potešila najglobljo in neodtujljivo pravico otročičkov po starševski ljubezni, ki naj bi zadostovala za ves naslednji mesec? Z vsem spoštovanjem do rejnikov, ki so pripravljeni lepo skrbeti za male »sirote«: poskusi vzgoje brez (starševske) ljubezni so se klavrno končali.

Ni me sram priznati: vedno, ko na to pomislim, in tudi sedaj, ko tole pišem, jočem, kot bi šlo za mojo družino in moje otroke. Da niti ne pomislim na slovo ob koncu srečanja!!! Zapustiti tam vseh svojih sedem ljubljenih otrok, katerim si posvečal ves svoj čas, svoje misli in delo! Zanje živel in jih vzgajal tako, kot si spoznal, da je zanje najbolje. Jih hotel obvarovati pred nepotrebnim navideznim bliščem in pokvarjenostjo ter zlaganostjo sveta. Jih želel vzgojiti v prijazne, ljubeče in odgovorne osebe. Predvsem pa: jih imel rad.

Vse prav?

In kar na vsem lepem ti »strokovnjaki« povedo, da ogrožaš življenja svojih otrok (ti pa samo ostrmiš!). Da jim ne moreš zagotavljati ustreznega psihofizičnega razvoja (le kaj naj bi to pomenilo?). Zato ti otroke vzamejo. Ukradejo. Sredi mesta, pri belem dnevu. Kar tako – ker jim nisi všeč. Ker si upaš biti drugačen in imeti lestvico vrednot, ki je drugačna od vsiljene in prilagojene za potrebe individualistično-relativistično-hedonistično-potrošniške »sodobne« družbe. Ti pa molči, čakaj in trpi. In plačuj preživnino za svoje otroke, ki jih ne smeš imeti ob sebi, čeprav je to edino, kar si v danem trenutku želiš! Kdo more razumeti?

Po začetnem viharju in razburjenju se življenje umiri. Mediji utihnejo in – tako se zdi – je (spet) vse v redu in prav. Potem pa nenadoma novica: »Inšpektor ni ugotovil nepravilnosti pri odvzemu otrok.« Torej? Kaj kompliciramo, če je bilo vse v redu! Je bilo res? Preberem do konca: »Inšpektor ni ugotavljal procesnih pravilnosti …, saj zakon … določa, da inšpektor ne izvede nadzora, če ugotovi, da ima stranka v postopku možnost uporabe rednih pravnih sredstev« (Delo, 3.2.2014). Na pravne kolobocije se ne razumem in si to razlagam takole: v primeru, da vam odvzamejo otroke, imate možnost pritožbe. Ker to možnost imate, ni potreba inšpektorju preverjati, če je postopek potekal »po predpisih«.

Torej: (če želite) najemite odvetnika in začnite svojo kalvarijo od poncija do pilata v boju z mlini na veter, zbirajte potrdila pri strokovnjakih, ki bodo na dolgo in široko ugotavljali, kakšno je vaše psihofizično stanje in ali se ni morebiti od zadnje obravnave vendarle kaj poslabšalo (bi se lahko ob vsem trpljenju celotne družine izboljšalo?), in ne pustite se prepričati, da ste nori, kajti potem je vaša bitka izgubljena. Kljub temu, da odvetnik najde cel kup pomanjkljivosti in nepravilnosti.

Ptički brez gnezda

Medtem pa – dnevi bežijo, otroci so zdoma in mlajši, kot so, hitreje postajajo janičarji, z odrezanimi koreninami, trajno zaznamovani in ranjeni. Prej nasmejani, radoživi, sproščeni, se zapirajo vase, grobo vrženi v neznani svet. Čemu? Komu ustreza zamirajoč lesk v otroških očeh? Kdo se more veseliti ranjenih in strtih nedolžnih src?

Nimam odgovorov. Le kup vprašanj. Kdo in po katerih kriterijih določa, katera vrsta in način vzgoje je dopusten in kateri škodljiv? Zakaj so starši, ki vzgajajo otroke v duhu skromnosti, poštenja, prijaznosti …, bolj nevarni in ogrožujoči kot tisti, ki (posredno ali neposredno) otroke navajajo k nedelavnosti, egoizmu, odvisnosti, nepoštenju, nasilju in vsem odklonom, ki jih prinaša filozofija »znajdi se«? Kaj lahko naredim(o), da bi družina spet prišla skupaj? Kdo jamči, da se kaj takega jutri ne zgodi meni ali tebi?

Mama, ki ji ni vseeno

Foto: Flickr