Prepletanje posojil in lastniških deležev je v Sloveniji potencialno hišica iz kart, ki bi lahko nekega dne povzročila propad celotnega ali dela slovenskega gospodarstva.
Pred kratkim sem med svojimi starimi datotekami našel kopijo članka o likvidaciji in stečaju, ki sem ga leta 1991 napisal za (zdaj že propadlo) revijo Gospodarski vestnik.
Ko sem ga vnovič prebral, sem bil presenečen nad tem, da je v nasprotju z mojimi pričakovanji večina vsebine še vedno aktualna, zato se glavne elemente tega članka splača ponoviti kljub temu, da po razmisleku za nazaj vsi spoznamo, da smo veliko stvari, ki bi jih bilo v zadnjih 20 letih treba storiti, prezrli, odložili na stranski tir ali pa preprosto pozabili.
Dovolite mi, da povzamem, kar sem povedal.
Uvodoma sem privzel, da se gospodarstva vzhodne Evrope vračajo v sistem kreditne discipline in spoštovanja svetosti pogodb. Nadaljeval sem s trditvijo, da našteto vključuje vzpostavitev in učinkovito delovanje sistema insolvenčne zakonodaje.
Citiral sem zlasti iz Corkovega poročila o angleškem insolvenčnem pravu iz leta 1982, ki je na podlagi stoletnih angleških izkušenj predlagalo reforme, ki so jih v Angliji tudi sprejeli. Poročilo je navajalo, da »družba ni zainteresirana ohranjevati ali sanirati podjetja kot takega, čeprav ima lahko legitimno skrb za ohranitev njegove komercialne dejavnosti«. Če pomislimo na splošno dogajanje v Sloveniji, je to razlikovanje pomembno.Uvodoma sem privzel, da se gospodarstva vzhodne Evrope vračajo v sistem kreditne discipline in spoštovanja svetosti pogodb. Nadaljeval sem s trditvijo, da našteto vključuje vzpostavitev in učinkovito delovanje sistema insolvenčne zakonodaje.
Druge pomembne točke iz članka so bile še:
- neučinkovito izkoriščena sredstva naj se s ciljem doseganja splošne koristi sprostijo v vnovično uporabo;
- celotni oddelki, divizije ali podjetja znotraj neke skupine se za zagotovitev kontinuitete poslovanja lahko odprodajo;
- vsebina poslovanja in zanj usposobljeni kadri so nacionalnega pomena in jih je treba, kjer je mogoče, ohraniti;
- strokovna usposobljenost upravitelja, ki prevzema poslovanje od neuspešnega vodstva podjetja, je bistvena značilnost insolvenčnega poslovanja;
- likvidacije so stalnica gospodarstva tako v dobrih kot v slabih časih;
- slabo upravljanje podjetij je bilo pogosto posledica imenovanja »političnih« direktorjev namesto sposobnih strokovnjakov;
- najhujši primeri propadlih podjetij zahtevajo takojšnje ukrepanje;
- za delovanje prostega trga so odločilnega pomena tehnična usposobljenost, poštenost delovanja institucij, pravična zakonodaja, zasebna lastnina in delujoča pravna država;
- strokovno znanje s področja insolvenčnosti je za gospodarstvo koristnejši prispevek kot dajanje ugodnih posojil;
- čeprav je insolvenčnost morebiti temna stran zasebnega lastništva, pa vendar pomeni zdrav način pravilne prerazporeditve sredstev, kar je odločilnega pomena v vsakem dinamičnem gospodarstvu.
Na to, kako uspešno je Slovenija v zadnjih 22 letih uresničevala nauk zgoraj navedenih točk, si bodo bralci ustvarili lasten pogled. Tukaj pa je moje stališče.
Nedvomno so se nekatere stvari obrnile na bolje, vseeno pa se mi zdi, da je prevladujoča značilnost v usmeritvi vseh prizadevanj k ohranjanju zdajšnjih delovnih mest v zdajšnjih podjetjih, kar utegne biti zapuščina neuspešnega pristopa iz komunističnih časov. Zaradi tega je razvoj tistih delov propadlih podjetij, ki poslujejo uspešno, ustavljen oziroma oviran, saj se podpira nadaljnji obstoj zelo pogosto neučinkovitih delovnih mest v drugih delih podjetja, namesto da bi se z vlaganjem v tiste dele poslovanja, ki rastejo, ustvarjala nova in učinkovita delovna mesta.
Seveda se je povrhu tega vse našteto še pomešalo v zapeljivo, a zgrešeno idejo tako imenovanega nacionalnega interesa. Največji nacionalni interes je pošteno delovanje uspešnih podjetij, ki zagotavljajo dobra delovna mesta in dosegajo primeren donos na kapital. Insolvenčna in stečajna zakonodaja pa sta k temu prispevali dodatno neumno idejo, da je slaba podjetja bolje obdržati v slovenskih rokah, namesto da bi jih pustili razpasti in bi nekatere njihove dele prevzeli tujci. Posledica tega je paradoks, da imajo tujci v Bruslju in Frankfurtu danes nad celotnim gospodarstvom veliko večji nadzor, kot bi pred 20 leti kdorkoli štel za možno.
Več: Finance
