Mesec oktober zaznamuje predvolilna mrzlica, še posebej zaradi novih strank ter gibanj, ki povzročajo precejšno gnečo in prerivanje na startu volilne tekme, ki se bo začela 4. novembra. Slovenija je na nogah v pričakovanju volilnih programov političnih strank, med katerimi bomo izbirali 4. decembra, na drugo adventno nedeljo. Sprašujem se, kako bomo na festivalu demokracije ravnali kristjani – bomo ravnodušni, morda nepremišljeni, ali celo negativistični?
Prisotnost »novih« izrazito izdelanih medijskih in političnih osebnosti (Virant, Janković) in starih botrov (Kučan, Bučar itd.) v nastajajočem slovenskem volilno-političnem prostoru, bolehanje EU zaradi evroproblema ter družbeno-gospodarska kriza globalnih razsežnosti, so najvidnejša znamenja časa, ki kažejo na usodnost časov in na mesijansko razsežnost prihajajočih predčasnih volitev. Pred kratkim so po svetu zaveli protesti proti finančnemu sistemu, predvsem zaradi krivičnih finančnih institucij in pokvarjenih politikov, ki bi naj povzročili krizo. Kljub pristojnostim odločanja, ki so v rokah različnih institucij, ne moremo in ne smemo spregledati tudi vloge vsakega posameznika in njegovega prispevka k družbenim razmeram, tako pri delu in v prostem času, kot pri navadah in razvadah. Poznavalci razmer opozarjajo, da bo v prihodnje potrebno osebni oz. družinski standard postaviti na realna tla. Ob tem se odpirajo pereči problemi, kot npr. (ne)ustreznost kreditiranja življenjskih potreb oz. stroškov, (ne)pravična delitev proizvedenih družbenih dobrin ipd.
S tem namenom je bil septembra pripravljen zbor kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu, s katerim smo budili družbo, saj smo opozorili na pomen krščanskih vrednot in posameznikovo odgovornost v družbi. Krščanstvo sicer ne moremo preprosto zreducirati na politični program ali družbeni nauk, lahko pa zgodovinske vrednote, ki izhajajo iz vere in zdrave pameti, upoštevamo pri družbeni in politični participaciji. Znani literat in apologet G.K. Chestertone stavi na tradicijo in demokracijo, saj je po njegovem pri ljudeh bistveno to kar imajo skupnega in ne to, kar imajo posebnega. Krščanska tradicija je gradila in soustvarjala Evropo. Ne pozabimo na krščanski pridih evropskega povezovanja v zgodnjih 50-ih letih prejšnjega stoletja, katerega osnovni razlog je bil politični (mir), ki temelji na demokraciji. Pogosto slišimo, da je kriza vrednot povzročila svetovno krizo, ki je precej prizadela tudi EU. Protesti in opozarjanje ne bodo dovolj, saj je politika preko participacije vez oz. tkivo družbe. Vse se začne torej pri osebni odgovornosti, vendar se slednje zdi nemara kot kapljica v oceanu. Poseben fenomen smo tudi kristjani. Da je krščanski etos obravnavan kot manjvreden, pripomoremo veliko kristjani sami, saj ga ne želimo ali pa ne zmoremo artikulirati v družbi in posledično v politiki. Ne gre za to, da bi povsod neposredno uveljavljali svojo »etiketo«, ampak da že samo z volilno udeležbo storimo osnovni korak in prispevamo k pisanju družbene pogodbe. Hkrati to ne pomeni, da bi skrivali svojo identiteto zaradi navidezne družbene nevtralnosti in strpnosti, ki gresta v predvolilnem času toliko bolj v promet. Pogosto mi je bilo vbito v glavo, da zgolj drugačno prepričanje še ne pomeni nestrpnosti. Kljub razlikam in velikim padcem je Evropa do sedaj vedno izšla bolj ali manj enotna, zato se ne ustrašimo tudi razlik, ki obstajajo v slovenskem narodu. Ker smo narod, imamo vendarle skupno tradicijo in duha, čeprav sta oba skažena zaradi burne preteklosti.
Zaradi krize družbenega sistema in razočaranja ljudi bo na bližajočih se volitvah zmagal tisti, ki bo izkazal največ poštenosti oz. si bo pridobil največ zaupanja!? Slednje sicer zveni kot drzen oz. idealen postulat, še posebej ob upoštevanju dejstva, da bo šlo praktično za volitve osebnosti in ne programov. To potrjuje tudi to, da smo v Sloveniji prvič dobili imeni strank po ustanoviteljih le-teh. Bistvena faktorja pri pridobivanju volilnih glasov bosta spretnost in taktika, zato bo potrebno volilne obljube pošteno pretehtati. Ne gre preprosto za zmago, ampak za kredit vodenja države, ki je skupna vsem. Zato se »čudim« g. Kučanu, ki je v eni izmed nedavnih izjav kot glavnega krivca za krizo oz. nezaupanje v politiko vehementno obtožil kar opozicijo in njene domnevne blokade, ob tem pa »pozabil« na ljudske referendume in da hipotetično še tako slaba oz. destruktivna opozicija ne more biti razlog razpada vlade oz. levega trojčka. Imam občutek, da bi nekatere avtoritete na levici prenehale z izključevanjem in delitvami le v primeru, če bi se pomladne stranke deklarirale kot drugorazredne oz. bi se celo diskvalificirale iz volilne tekme. Vendar je v demokracijah povsem normalno, da vlade oz. politične opcije (npr. levo/desno) rotirajo na oblasti. V Sloveniji sicer to po volji ljudstva ni prav pogosta praksa. Ob tem pa velja opozoriti tudi na to, da so »nove« stranke potrebne še toliko večje pozornosti, saj so razen liderjev trenutno bolj ali manj neznanka, naivno pa bi bilo pričakovati, da imajo čarobno palico za izhod iz krize. Voliti nekoga novega samo iz principa je prav tako naivno in neodgovorno.
Ne glede na to, Stergarjeva iniciativa »Prebudimo Slovenijo« nadaljuje svoje začeto delo, saj se pripravlja že drugi zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki bo 12. novembra v Škofijskih zavodih v ljubljanskem Šentvidu, saj se želi poglobiti državljanska in krščanska zavest. Naša dolžnost je, da s temeljnimi (krščanskimi) vrednotami in vedenjem prispevamo k iskanju nove poti. Človek je dokazal svojo inteligenco in kreativnost, ki sama po sebi ne zadostujeta in nad katerima v kombinaciji s pragmatizmom in pohlepom danes tožijo vsi povprek. Najbrž se strinjamo, da je potrebno ustvariti večje družbeno ravnotežje, vendar raja na zemlji ne bomo dosegli. Manj verjetno je tudi, da bo Ljubljana kdaj najbolj primerno mesto za življenje v EU oz. Slovenija najboljša država na svetu. Saj to niti ni tako bistveno, v kolikor se bo povečala družbena odgovornost v državi, tako na osebni kot na institucionalni ravni. Če človek prisega na absolutne vrednote, ki so nad človekom, potem se je vredno zavzemati za te vrednote in “popravljati” svet. Vera ni le osebni odnos z Bogom, ampak tudi dejanje občestva, zato je potrebno gledati tudi navzven in “popravljati” družbo. Z udeležbo na volitvah ne bomo odločali »med Bogom in cesarjem« (prim. Mt 22, 21), ampak bomo izkazali odgovornost družbi oz. državi, ki je zelo pomembna, a zopet ne najpomembnejša.
Foto: Rento blog
