Zvjezdan Radonjić, v javnosti poznan kot sodnik, ki je presodil, da Miljko Novič ni umoril direktorja Kemijskega inštituta (TUKAJ), se je s pismom odzval na prispevek Žige Stupica, ki smo ga pred dnevi objavili v našem spletnem magazinu. Gospod Zvjezdan Radonjić je bil presenečen, da želimo njegovo pismo objaviti. Povedal je, da tega od nas ni pričakoval, se je pa z objavo strinjal.
Zvjezdan Radonjić: “Nam, ki resničnosti ne zajemamo iz hollywoodskih studiev, deklaracije vrednot oblastvenih struktur niso obvezujoče. Pa si drznemo objavljati, kar ni v skladu z zadanim obveznim šolskim programom.”
V nekaj prispevkih vaših avtorjev sem bil obravnavan v negativnem kontekstu, kar bi ne bilo slabo, če se vaši avtorji ne bi znašli v koloni z Vojnovićem, Črnkovičem, Biščakom, Slapšakovo, Bizjakom, Repovžem in sorodnimi razdržavljenimi, raznarodelimi strukturami. Negativni konteksti me ne motijo, sem jih vajen. Resnica je vselej nekje vmes, pa gre vsem stališčem prisluhniti. Zato ne razumem rabe besed tipa: »nedopustno«, »konfuzno gostobesedje«, »zunaj navedene lastne rdeče niti«, »se izogiba vsebinam«, »jih zamolči« itd. V uradnih strukturah so mi več let branili pisati in govoriti, me diskreditirali, iskali dlako v jajcu, me razglašali za nedozorelega, za ekscentrika, pa sem, njim navkljub, pisal in govoril, kar mi je ljubo.
Ne bom pojasnjeval, da so moje trditve urejene, koncizne, odmerjene, da so mi misli premišljeno oblikovane, da imajo stavčne zveze rep ter glavo, da se ne motim ipd. Vaši avtorji naj se pač učijo pisati, bralci pa oblikovati logične sklepe; sugestij ne potrebujejo. Tisti, ki se z avtorji strinjajo, se strinjajo; tisti, ki se ne, se ne. In tu postavimo piko.
Zvjezdan Radonjić je s somišljeniki povezan z zavestjo o schopenhauerjevski negativnosti človeka kot bitja
Kar zadeva civilizacijske razloge, pravne podlage, skupščinske procedure, resolucije OZN, izraze mednarodne zaskrbljenosti, pravico narodov do samoodločbe, sistematično represijo, posebne okoliščine, mednarodno upravo, spremljanje dogajanja itd., sodi vse to v običajen prežvečen vokabular, odkar so si začele manjšine prilaščati ustvarjalnost večine. Pa so se delale zaskrbljene, proceduralne, opozarjajoče, pravične; po celem svetu so postavljale všečne si uprave, ščitile narode same od sebe, potencirale, zlorabljale lokalna nasprotja, vsiljevale samorazglašene civilizacijske standarde.
Kot pravnik in kolumnist vse te prežvečene civilizacijske vire poznam. Vendar delim stališča z Noamom Chomskijem, Diegom Fusarom, Ramseyjem Clarkom, Petrom Handkejem, Boštjanom Zupančičem, s katerimi sem sodeloval, jih poznal (velja za zgoraj naštete) ter Haroldom Pinterjem, Yanisom Varufakisem, Howardom Zinnom, Čedomirjem Antićem, Markom Aaronsom, Johnom Loftusom … Druži nas zavest o schopenhauerjevski negativnosti človeka kot bitja, o vsakokratni hibnosti človekovih povezav, predvsem pa dvom o periodično razglaševanih splošnih vrednotah (ki pristanejo brez izjeme na mlinih bogatih). Druži nas ocena faze po padcu berlinskega zidu: slabo bipolarnost je zamenjala uničujoča monopolarna, egocentrična, razbolelo samovšečna monolitnost, ki je, kot vsaka monolitnost v zgodovini, skozi gradualno dekadenco porodila neogibno samodestrukcijo.
Sedanja jenkijevska civilizacija je v fazi Neronovih požigov Rima, nje oboževanje pa svobodna izbira.
Deklaracije vrednot oblastvenih struktur so imele vselej poslušalce in tiste, ki jim niso zaupali; tako tudi jenkijevska kultura. Komur je ljubo, naj deklamacijam sledi. Nam, ki resničnosti ne zajemamo iz hollywoodskih studiev, niso obvezujoče. Pa si drznemo objavljati, kar ni v skladu z zadanim obveznim šolskim programom.
Radonjić pogreša v kritičnih besedilih kljub vsemu spoštljiv odnos
Če ima Časnik morebiti težave z mano ad personam, ker sem pač ateist, nekrščen, nekristjan, dialektični materialist, antiglobalist, heretik …, naj pač še naprej koncentrira prispevke proti meni. Domoljubi smo raznih vrst; osebno sem kar velik. Tako kot sem osebno vselej spoštoval domoljuba dr. Dimitrija Rupla, s katerim se ne strinjava v marsičem, vendar ga imam za pomembno osebo pri zagotavljanju državnosti; karkoli sem zapisal ostrega, je bilo vselej izraz nestrinjanja s stališči ob maksimalnem spoštovanju osebnosti ter zaslug. Bilo bi dobro, če bi me vaši avtorji naslavljali z vsaj minimalno spoštljivostjo, tudi ob rušilnem slogu v zvezi z idejnimi izhodišči, ki ni nujno, da so pravilna.
Vse najboljše redakciji časopisa, ki je nujen v našem medijskem prostoru, in veliko uspešnih let.
