Mehanizem zadevne nedopustnosti na Ustavnem sodišču je lahko naslednji: gre za obrambo visoke koncentracije zasebnih lojalnih vezi med ustavnimi sodniki, ki so uradne osebe z javnimi pooblastili (obramba ustavnih sodnikov med seboj in s kolegom, ki ga neposredno obremenjujejo javna razkritja), ter tudi s postopkovno vpletenimi osebami (obramba vezi ustavnega sodnika s politično stranko iz postopka).
V rdeči niti zadnjih štirih prispevkov na Časniku se ob precizno osvetljevanih in utemeljevanih primerih nedopustnosti ravnanja oseb v konkretnih javnih zadevah kaže, da je lahko pokvarjen práizvorni vzorec oziroma arhetip poštenega sojenja v celotni skupnosti slovenskega naroda in države o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne. Osvetlitve kažejo, da lahko problem pokvarjenosti prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. To se kaže ne le glede t. i. levih, temveč tudi desnih, srednjih, vernih, brezvernih, raznoideoloških, severnih, južnih, spodnjih (drugorazrednih) ali zgornjih.
Da, tudi t. i. zgornjih. Da lahko problem pokvarjenosti prežema tudi t. i. zgornje, torej najvišjo in najusodnejšo raven, gledano z vrha navzdol po vertikali vrhovnih vrednot celotne skupnosti slovenskega naroda in države, osvetljuje v navedeni rdeči niti študija konkretnega primera na Ustavnem sodišču v prispevku na Časnik z dne 18. septembra 2021 (vir).
Primer pokvarjenosti na Ustavnem sodišču
Javno deloma razkrite okoliščine enega od primerov nedopustnosti na Ustavnem sodišču kažejo, da naj bi večina ustavnih sodnic in sodnikov devetčlanskega senata v zadevi po odločbi U-I-59/17 z dne 18. septembra 2019 (vir) pokrila nedopustno neresnico – laž – in pristranskost kolege dr. Mateja Accetta tako, da ga ni izločila iz sojenja, in sicer: dr. Rajko Knez, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič-Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs, kar je nedopustno. Vsak na svoj način sta temu nasprotovala sodnika ddr. Klemen Jaklič in Marko Šorli.
Merilo ocenitve te pokvarjenosti je vezano na vsebino práizvornega vzorca oziroma arhetipa poštenega sojenja. Ta je vsebovana zlasti v 22. členu (enako varstvo pravic) in prvem odstavku 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave Republike Slovenije (Ustava; vir) ter prek 8. člena Ustave zlasti še v 1. povedi prvega odstavka 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (KVCP) (vir), vključno z njihovo zavezujočo interpretacijo, na primer v dokončnih sodbah na ravni KVCP 33499/96 z dne 21. 2. 2002 (vir), 34499/06 z dne 27. 3. 2008 (vir), 62453/00 z dne 17. 6. 2003 (vir) in 22330/05 z dne 5. 2. 2008 (vir) ter v odločbah Ustavnega sodišča U-I-60/06-200, U-I-214/06-22 in U-I-228/06-16 z dne 7. 12. 2006 (vir), Up-365/05-16 z dne 6. 7. 2006 (vir) in Up-679/06-66 in U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (vir).
Ocenitev zadevne pokvarjenosti zahteva izvedbo testa o obstoju videza ali subjektivnih ali objektivnih okoliščin, ki lahko zbujajo dvom o poštenosti, neodvisnosti, nepristranskosti in nediskriminatornosti sodnika. Testa se ne opravi po kriteriju visoko izobraženega sodnega profesionalca, temveč po t. i. kriteriju razumnega človeka, kar je raven povsem povprečne osebe. Poleg navedenega testa je za oceno pokvarjenosti ustavnih sodnikov bistveno ugotoviti, ali je ob nastanku nedopustnih okoliščin sodnik izpolnil svojo prvenstveno dolžnost do razkritja svojih nedopustnih okoliščin in ali je prišlo do izpolnitve takšne skupinske dolžnosti do razkritja njegovih okoliščin tudi s strani kolegov v senatu.
Ocena pokvarjenosti primera
Kako torej oceniti javno deloma razkrite okoliščine primera na Ustavnem sodišču?
Prvič: usodno je okoliščine ocenil visoko izobražen sodni profesionalec, dolgoleten ustavni sodnik, sedaj znova vrhovni sodnik Jan Zobec v prispevku na spletnem portalu IusInfo z naslovom Postfaktično z dne 18. novembra 2019 (vir). Ocena je v smeri ugotovitve očitno možne pokvarjenosti na Ustavnem sodišču, in to do te mere, da »taka institucija je instrumentalizirana, da ne rečem sprivatizirana ali ugrabljena«.
Drugič: toda visok kriterij ocenitve visoko izobraženega sodnega strokovnjaka je previsok in ni primeren standard za ocenjevanje morebitne pokvarjenosti. Primeren je t. i. kriterij razumnega človeka, kar je raven povsem povprečne osebe. Tudi po kriteriju razumnega človeka se lahko javno delno razkrite okoliščine primera na Ustavnem sodišču oceni v smeri ugotovitve očitno možne pokvarjenosti. Primer so ocene treh raziskovalnih novinarjev, in sicer Bojana Požarja v prispevku na Pozareport.si
Utapljajo se v lažeh: če ne laže Accetto, pač lažejo sklepi ustavnega sodišča. In zdaj laže še predsednik ustavnega sodišča z dne 16. oktobra 2019 (vir), Petra Jančiča v prispevku na Spletnicasopis.si Sodnik Šorli: Ni res, da smo bili seznanjeni o Accettu prav tako z dne 19. oktobra 2019 (vir) in Dejana Steinbucha v prispevku na Portalplus.si Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov z dne 22. oktobra 2019 (vir). Usodni izid teh ocen je skladen z ocenitvijo Jana Zobca.
Učinek pokvarjenosti na Ustavnem sodišču
Nadalje, usodno ocenjene nedopustne okoliščine primera na Ustavnem sodišču odstirajo možno pokvarjenost práizvornega vzorca oziroma arhetipa poštenega sojenja, ki zahteva pošteno, resnično, nepristransko in nediskriminatorno sojenje. To je lahko pokvarjeno do te mere, da je ustavnosodno sojenje tudi v kateremkoli drugem primeru neresnično, pristransko in diskriminatorno. Ob javno delno razkritih okoliščinah zadevnega primera U-I-59/17 ni več ustavnosodne zadeve, ki bi prestala objektivni test in vsebovala objektiven videz poštenega, resničnega, nepristranskega in nediskriminatornega sojenja, kar je nedopustno.
Na tej najvišji in najusodnejši ravni sistema vrednot celotne skupnosti slovenskega naroda in države, torej na ravni Ustavnega sodišča, pokvarjenost ustavnih sodnikov učinkuje na vse primere skupnosti in pokvári mehanizem izonomije oziroma enakosti pred zakonom. Prav ta mehanizem je srčika lepila celotne skupnosti tega naroda in države. Pokvarjeno stanje na Ustavnem sodišču vodi v okvaro enakopravnosti z učinkom v vseh zadevah. To v skupnosti namesto enakopravnosti razraste in uveljavi neenakopravnost – drugorazrednost. Učinek slednjega je obraten učinku lepila izonomije (enakosti pred zakonom). Učinek pokvarjenosti je vsesplošen slovenski razkol, kar je temeljni problem akutno globoke slovenske krize.
Osiščna točka zasebnih lojalnih vezi – monopol Pravne fakultete v Ljubljani
Mehanizem zadevne nedopustnosti na Ustavnem sodišču je lahko naslednji: gre za obrambo visoke koncentracije zasebnih lojalnih vezi med ustavnimi sodniki, ki so uradne osebe z javnimi pooblastili (obramba ustavnih sodnikov med seboj in s kolegom, ki ga neposredno obremenjujejo javna razkritja), ter tudi s postopkovno vpletenimi osebami (obramba vezi ustavnega sodnika s politično stranko iz postopka). Primer kaže na uporabo pooblastil javne institucije za obrambo zasebnih interesov – »taka institucija je instrumentalizirana, da ne rečem sprivatizirana ali ugrabljena« (cit. smiselno po J. Zobec, 2018 – vir).
Osiščna okoliščina tega mehanizma je nedopusten konflikt (navzkrižje, kolizija) zasebnih interesov in javnih pooblastil uradnih oseb (ustavnih sodnikov). V tej luči se odstira problem osiščne točke visoke koncentracije zasebnih lojalnih vezi.
Kaj je osiščna točka visoke koncentracije zasebnih lojalnih vezi na Ustavnem sodišču?
Po javno delno razkritih informacijah Ustavnega sodišča je osiščna točka visoke koncentracije zasebnih lojalnih vezi osmih ustavnih sodnikov devetčlanskega senata osvetljevane zadeve U-I-59/17 diplomantov, doktorantov oziroma visokošolskih delavcev Pravne fakultete v Ljubljani, in sicer: dr. Matej Accetto (vir), dr. Dunja Jadek Pensa (vir), dr. Etelka Korpič-Horvat (vir), dr. Špelca Mežnar (vir), dr. Marijan Pavčnik (vir), dr. Katja Šugman Stubbs (vir), ddr. Klemen Jaklič (vir) in Marko Šorli (vir). Dr. Rajko Knez je s Pravne fakultete v Mariboru (vir).
Ob navedenem se kot osiščna točka visoke koncentracije zasebnih lojalnih vezi na Ustavnem sodišču kaže Pravna fakulteta v Ljubljani. Ta lahko v specifičnih večdesetletnih okoliščinah več kot stoletnega obstoja učinkuje kot t. i. monopolist oziroma precizneje kot osiščni oligopolist v skupnosti tega naroda in države na področju podeljevanja pravne visokošolske izobrazbe osebam, ki jim bodo ali so jim že v Republiki Sloveniji podeljena ključna javna pooblastila za izvrševanje sodne, izvršilne ali zakonodajne veje oblasti. To je silovita magnituda zasebnih lojalnih vezi med temi osebami v institucijah Republike Slovenije, ki lahko na Ustavnem sodišču vpliva tudi na odločanje dr. Rajka Kneza, ki nima izobrazbe s te fakultete.
Taka monopolno, precizneje oligopolno osiščna točka visoke koncentracije zasebno lojalnih vezi na Ustavnem sodišču Republike Slovenije ter tudi vsepovsod po institucijah sodne, izvršilne in zakonodajne veje oblasti je v luči zahteve po poštenem sojenju na Ustavnem sodišču, ki zahteva objektivni videz nepristranskosti, ne zgolj subjektivnega videza, nedopustna.
Test delovanja intimne bíti presojanja v ustavnih sodnikih
Navedeno lahko pojasnjuje obstoj nedopustnega videza objektivne pristranskosti. Vendar precizno utemeljevane osvetlitve v rdeči niti nedavnih prispevkov na Časniku (vir, vir, vir in vir) kažejo, da lahko problem pokvarjenosti presojanja tega, kaj je prav in kaj ne, prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. Poglobljeno osvetljevanje kaže, da je lahko pokvarjen práizvorni vzorec oziroma arhetip poštenega sojenja v celotni skupnosti slovenskega naroda in države o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne.
V tej luči se odstira problem na Ustavnem sodišču pravilnega delovanja intimne bíti presojanja tega, kaj je prav in kaj ne. Ali pri zadevnih ustavnih sodnikih pravilno deluje bít presojanja tega, kaj je prav in kaj ne?
Primer bizarno enostavnega testa – neobstoj skrajšanega postopka v zadevi Patria
Test tega je smiselno izvesti na primeru, ob okoliščinah katerega je možno povsem enostavno ugotoviti, ali je delovanje intimne bíti presojanja ustavnega sodnika pravilno ali morda ne. Primer bizarne enostavnosti presojanja tega, kaj je zakonito prav in kaj nezakonito, se kaže ob javno znanih okoliščinah kazenske zadeve proti Janezu Janši v zadevi Patria.
Po zakonu bi bila morala zadeva potekati po zakonitih pravilih postopka. Precizneje navedeno, ni šlo za redni, temveč za specialen kazenski postopek, in sicer za t. i. skrajšani postopek. Tak specialen skrajšani postopek po definiciji ne omogoča potekanja glavne obravnave dlje kot v enem dnevu, izjemoma nekoliko dlje. Kljub temu je prišlo v dolgoletni zadevi Patria do enega najbolj obsežnih kazenskih procesov vseh časov, kar nima nobenega elementa zakonitega, torej skrajšanega postopka. V takšnih okoliščinah je bizarno enostavna pravilna presoja, da v zadevi Patria ne obstaja noben zakonit postopek, kar je nedopustno.
Sodna zadeva Patria, naperjena proti najpomembnejšemu opozicijskemu in državnemu politiku Janezu Janši, je brez dimenzije prava, saj nima nikakršne legalne, postopkovne dimenzije. Zadeve Patria zakonito procesno nič ni.
Zadevni obtožni predlog Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije številka Ktr 169/10-6/BZH, vg z dne 6. 8. 2010 (vir) je bil zaradi predpisa o glavni kazni zapora do treh let vložen na Okrajno sodišče v Ljubljani. S tem je podvržen posebnemu zakonskemu poglavju o Skrajšanem postopku (XXV. poglavje Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, Zakon o kazenskem postopku (ZKP – vir).
V zakonitem – skrajšanem – postopku gre za očitana kazniva dejanja, pri katerih je dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj tako enostavno, da je zanje predpisan skrajšani kazenski postopek pred sodnikom posameznikom okrajnega sodišča, ki ne pozna predhodnega postopka v obliki preiskave in obstaja le možnost oprave posameznih preiskovalnih dejanj, skrajšani postopek, ki se uporablja, pa je poenostavljen in naj bi bil po zakonskih določbah hiter (primerjaj s točko 10. obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-119/02-13 – vir in točko 12. obrazložitve odločbe Up-327/97 – vir).
Sodnega procesa Patria legalno (postopkovno) ni, saj v zadevi ni postopka – tistega uzakonjeno »skrajšanega«.
Tako dan 23. 5. 2008 predstavlja začetek predkazenskih postopkov v tej zadevi, ko je »[…] Generalna državna tožilka Republike Slovenije od Generalnega državnega tožilca Finske prejela predlog za ustanovitev Skupne preiskovalne skupine med Finsko in Slovenijo, zaradi skupne izvedbe predkazenskega postopka […].« (cit. po obrazložitvi obtožnega predloga z dne 6. 8. 2010, dostopno – vir).
Tožilski obtožni akt z dne 6. 8. 2010 v »skrajšanem« postopku je tako ekscesno obsežen in zapleten, da onemogoča kakršenkoli zakonit, to je skrajšani postopek: spisan je na 82 straneh, od tega obsega samo (pomanjkljivi) opis kaznivega dejanja 7 strani in pol, dokazni predlog obsega zaslišanje 21 prič, predlog za vpogled in branje ogromnega števila listin in zaseženih predmetov pa obsega 6 strani in pol, kar učinkovito onemogoči kakršnokoli obrambo v uzakonjeno »skrajšanem« postopku. Tudi sodni proces, kot je razvidno iz sodbe z dne 5. 6. 2013 (dostopna – vir), je navkljub zakonsko skrajšanemu postopku ekscesno obsežen in predimenzioniran.
Obtožni predlog z dne 6. 8. 2010 je bil pred sodiščem popravljen dne 10. 8. 2010, spremenjen dne 30. 1. 2011, 17. 12. 2012 in 27. 2. 2013 ter popravljen dne 5. 3. 2013, javna glavna obravnava pa je potekala skoraj 50-krat – dne 12. 9. 2011, 14. 9. 2011, 21. 11. 2011, 12. 12. 2011, 19. 12. 2011, 9. 1. 2012, 16. 1. 2012, 23. 1. 2012, 30. 1. 2012, 27. 2. 2012, 12. 3. 2012 (delno izključena javnost), 26. 3. 2012, 2. 4. 2012, 16. 4. 2012 (delno izključena javnost), 21. 5. 2012, 28. 5. 2012, 29. 5. 2012, 4. 6. 2012, 18. 6. 2012, 26. 6. 2012, 2. 7. 2012, 4. 7. 2012, 3. 9. 2012, 10. 9. 2012, 17. 9. 2012, 24. 9. 2012, 8. 10. 2012, 9. 10. 2012, 15. 10. 2012, 22. 10. 2012, 29. 10. 2012, 30. 10. 2012, 5. 11. 2012, 12. 11. 2012, 26. 11. 2012, 3. 12. 2012, 17. 12. 2012, 7. 1. 2013, 14. 1. 2013, 21. 1. 2013, 11. 2. 2013, 4. 3. 2013, 25. 3. 2013 (delno izključena javnost), 8. 4. 2013, 22. 4. 2013, 29. 4. 2013 (delno izključena javnost), 27. 5. 2013 in 3. 6. 2013.
Primer Patria je torej bizarno enostaven za presojo tega, da v zadevi ni nikakršnega legalnega, to je po zakonu t. i. skrajšanega postopka, kar je nedopustno.
Test intimne bíti presojanja – primer dr. Katje Šugman Stubbs in dr. Marjana Pavčnika
Iz kroga v tem prispevku uvodoma osvetljevanih okoliščin osmih ustavnih sodnikov, ki so lahko vezani na nedopustnost kolege dr. Mateja Accetta, sta se dva pred leti javno izrekala ob zadevi Patria v breme postopkovnega položaja očitno nezakonito procesuiranega Janeza Janše. V tej luči gre za dr. Katjo Šugman Stubbs in dr. Marjana Pavčnika. Ob javnem izrekanju sta nastopala, prva s pozicije strokovne avtoritete dolgoletne profesorice kazenskega prava in drugi s pozicije strokovne avtoritete dolgoletnega profesorja filozofije in teorije prava, oba na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Tako je dr. Šugman Stubbs javno nastopila skupaj s kolego dr. Primožem Gorkičem v prispevku z naslovom Hude napake in pomanjkljivosti v argumentih, objavljenem v Sobotni prilogi časopisa Delo z dne 23. 6. 2013. V prispevku obremenjujoče za nezakonito procesuiranega Janeza Janšo obravnava vsebinske argumente obtožbe, pri čemer dr. Šugman Stubbs ne zazna, da v dolgoletno potekajoči zadevi Patria ni legalnega, t. i. skrajšanega postopka. Slednje lahko v luči zgoraj navedenega testa kaže na nepravilno delovanje intimne bíti presojanja o tem, kaj je enostavno prav in kaj ne, kar je nedopustno.
Dr. Marjan Pavčnik je ob zadevi Patria javno nastopil v seriji dnevniških prispevkov, objavljenih leta 2015 v številkah 24–25, 34 in 38 revije Pravna praksa, ob čemer ime zadeve Patria spremeni v Domovinska zadeva. Tudi ti dnevniški prispevki se osredinjajo na vsebinske vidike obtožbe, na primer v kazensko dokazni standard »onkraj razumnega dvoma«, mestoma se v reviji številka 34 na strani 30 ob bok zadevi Patria dolgoletno nezakonito procesuiranega Janeza Janšo posiljeno umaže z dnevniško argumentacijo o poslancih »malopridnežih«. Pri tem dr. Marjan Pavčnik ne zazna, da v dolgoletno potekajoči zadevi Patria ni legalnega, t. i. skrajšanega postopka. Slednje lahko v luči zgoraj navedenega testa kaže na nepravilno delovanje intimne bíti presojanja o tem, kaj je enostavno prav in kaj ne, kar je nedopustno.
Kako naprej? Primer arhetipsko najbolj poštenega sodnika vseh časov
Tokratna in druge precizno utemeljevane osvetlitve v rdeči niti nedavnih prispevkov na Časniku kažejo, da lahko problem pokvarjenosti presojanja tega, kaj je prav in kaj ne, prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. Poglobljeno osvetljevanje kaže, da je lahko pokvarjen práizvorni vzorec oziroma arhetip poštenega sojenja v celotni skupnosti slovenskega naroda in države o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne.
Kako naprej? Pokvarjenost práizvornega vzorca oziroma arhetipa poštenega sojenja med Slovenci ni od nekdaj. To kaže naslednji primer popolnoma pravilnega sojenja o tem, kaj je prav in kaj ne, in to v za intimo sodnika superkatastrofalno obremenjujočih okoliščinah.
Primer je izpred približno stotih let. Sojenje je potekalo ob najvišji možni magnitudi obremenjujočih okoliščin za sodnika. Ob teh okoliščinah poštenost razsodbe kaže, da gre lahko za enega arhetipsko najbolj poštenih sodnikov vseh časov. Gre za sodnika, ki je dne 22. oktobra 1914 presodil v kazenski zadevi zoper Gavrila Principa zaradi umora prestolonaslednika Franca Ferdinanda dne 28. junija 1914.
Sodnik je presodil arhetipsko čisto prav. In to čeprav je bil intimno obremenjen z magnitudo superkatastrofalnih posledic Principovega dejanja za skupnost narodov in države tega sodnika. In to še ni vse: ob navedeni magnitudi okoliščin je določen specialen tožilski dokaz, po katerem je bil Princip ob dejanju polnoleten, sodniku omogočal in od njega zahteval obvezen izrek smrtne kazni.
Pa je kljub temu sodnik presodil arhetipsko čisto prav, kakor sledi iz naslednjega javnega razkritja s sojenja
»[Kajti] noben politični umor v novejši zgodovini ni imel tako daljnosežnih posledic kakor smrt nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914. Mesec dni po Principovem strelu je izbruhnila prva svetovna vojna […] Ta vojna je bila največja klavnica v zgodovini sveta do takrat in je opustošila velikanske širjave po Evropi […]
Štiri cesarstva so vzela konec, z njimi vred pa tudi habsburška, romanovska, hohenzollernska in otomanska dinastija [Ob tej magnitudi superkatastrofalnih posledic je državni tožilec dr. Franjo Švara v končni besedi dne 22. oktobra 1914] poudaril vprašanje Principovih let in trdil, da je bil rojen 13. junija 1894, to pa pomeni, da je na dan atentata že prekoračil dvajseto leto; zato je predlagal, naj se Princip kaznuje s smrtno kaznijo.
Principov advokat dr. Max Feldbauer je oporekal Švarovi trditvi, da je bil Princip rojen 13. junija. Predložil je dokaze, da je bil Princip rojen 13. julija in da na dan atentata potemtakem še ni izpolnil dvajset let. Ta razlika je nastala zaradi napake, ki jo je zagrešil župnik Ilija Bilbija. V matični knjigi je zapisano, da je bil Princip rojen 13. julija, v domovnici pa 13. junija. Toda v kneževi prijavi okrajnemu uradu oziroma izpostavi v Grahovem je stalo, da je bil Princip rojen 13. julija« (cit. primerjaj po viru: Dedijer, V., Sarajevo 1914, DZS, 1966, str. 25 in str. 512–513 ter op. 126 in 127).
Skladno s slednjim je nedopustno dejanje z dne 28. junija 1914 sodnik pred približno stotimi leti presodil arhetipsko čisto prav po datumu rojstva 13. julija, kot je dokazovala obramba, ne 13. junija, kot je dokazoval tožilec. Po dokazih je bila oseba rojena 13. julija 1894, zato ji je ob času izvršitve sarajevskega atentata dne 28. junija 1914 manjkalo 15 dni do polnoletnosti, kar vodi nepristranskega sodnika v izrek zaporne, ne pa smrtne kazni.
Navkljub intimni obremenjenosti z magnitudo superkatastrofalnih posledic dejanja obdolženca za skupnost narodov in države ter navkljub listinskemu dokazu tožilca, ki je omogočal in zahteval izrek smrtne kazni, je sodnik dne 22. oktobra 1914 presodil nepristransko: zapor (ne usmrtitev), kar je čisto arhetipsko prav.