Pred kratkim sem, prav na pričujočem spletnem portalu, naletel na pojem vsegliharstvo. Šele pred kratkim, da. Zgodilo se mi je tako kot s »katolibani« pred leti, ko sem jih prvič slišal iz ust Vita Rožeja v parlamentarni razpravi o družinskem zakoniku. Ko sem se ob tem razhudil na enem od družabnih omrežij, so se prijatelji čudili nad mojim nenadnim ogorčenjem. Nisem vedel, da je »katolibanstvo« stalni prebivalec diskurza naše liberalne levice. Skratka, izpadel sem kot butelj. Zdi se mi, da se mi je podobno zgodilo z odkritjem »vsegliharstva«. Z eno razliko: izraz se mi je prikupil.
Trditev, da so vsi enaki, vsi glih, je sestavni del ljudske modrosti. Leti zlasti za politike, a tudi drugi pripadniki tako imenovanih elit ne morejo ubežati njegovemu očitku: vsi so glih. To slišimo po gostilnah in beremo po spletnih forumih, v za odtenek bolj prefinjeni obliki nas o tem prepričujejo komentatorji v dnevnem časopisju, na televiziji in na radiu. Vsegliharstvo je že vsaj dvajset let del antipolitične propagande na Slovenskem. Pravim propagande, ker je bila ta retorika vseskozi strukturni del vladajočega diskurza; kljub navidezni subverzivnosti je ostajala zasidrana v prevladujoče vzorce, ki so se širili prek medijev in odlično odražali interese vladajočih razredov. Bilo je podporni steber normaliziranega populizma, ki je družbeno predstavo delil na dva dela: na, kot je pisal že Jančar, »tiste zgoraj« in »tiste spodaj«. »Tisti spodaj« venomer nergajo nad »tistimi zgoraj«; a med njimi je nepremostljiva, skoraj ontološka prelomnica.
Vsegliharstvo zanika možnost navpične osi zaupanja, ki bi povezovalo del »tistih spodaj« z delom »tistih zgoraj«. Takšna os bi razbila homogenost obeh horizontalnih skupin, saj bi ju diferencirala na podlagi vertikalnih razmerij interesov, afinitete in solidarnosti. Zanikanje možnosti takšne osi, vztrajanje, da so »tam zgoraj« vsi enaki in da moramo, posledično, tudi »tu spodaj« držati skupaj, kot piške v kokošnjaku, dejansko služi ohranjanju prepada med vladajočimi in vladanimi. Ustvarja imaginarij družbenih in političnih razmerij, ki hromi vsakršno državljansko pobudo. Predvsem pa spodbuja, kot bi dejal Jože Pučnik, pišmevuhovsko mentaliteto, po kateri je itak vseeno, kdo je »tam zgoraj«, saj je znano, da so vsi ena in ista banda, ki ji ne gre zaupati. Principi, kot so odgovornost (v smislu anglosaške accountability), državljanski nadzor in čuječnost, ki jo je zgodovinar Moses I. Finley slavil kot glavno demokratično vrlino, izgubijo vsakršno vlogo.
Gvido, sočo stari …
Vsegliharstvo je način ohranjanja političnega statusa quo. To pa še ne pomeni, da v trenutkih, kot je današnji, ne more izbruhniti v bes proti vsem in vsemu. Kot že tolikokrat, nam pri razumevanju priskoči na pomoč primorski bard Iztok Mlakar. Njegov »Politik Gvido« je odlična ekspozicija vsegliharske mentalitete (tu ni važno, ali glas v pesmi odraža mnenje avtorja: za velike umetnike je značilno, da so njihove stvaritve pogosto modrejše od njih samih; pa tudi če je, mu velja opravičiti, saj je šanson nastal med letoma 1992–1994, torej sredi najbolj brezupne politične močvare poosamosvojitvenega obdobja). Ironični nagovor »navadnega štronca« (kar lahko, v izogib pohujšanju, prevedemo v knjižno slovenščino kot »preprosti človek«) enemu »od zgoraj« se zaključi z zloveščim opozorilom: »Ahti, Gvido, tist bot, ka človk neč za jest več nima, zakolje, kar je v štali, an obesi na rampin. An pravjo, Gvido, da bo letos strašno huda zima: zna bet, da tudi zate kmali pride cajt kolin!« Za nevešče kraškega narečja: gre za alegorično napoved krvavega pogroma.
Nasilni punt, pogrom – to je druga plat vsegliharstva. Je, na nek način, njegova logična posledica. Vsegliharstvo namreč temelji na dveh protislovnih postavkah: na eni strani občutek prikrajšanosti, prepričanje, kot poje Mlakar, da »eden komandira, drugi mora tiho bet«, da »kar gor poserjeste, dobimo mi odspoda u faču«; v isti sapi pa to stanje naturalizira, se pravi, da ga prikazuje kot nekaj, kar je v sami naravi stvari in česar ni mogoče spremeniti: »tako je blo od zmerom, kaj se če človk lamentat«. Občutek krivice, ki nima nobenega kanala za tvorno sodelovanje pri spremembah na bolje, se kopiči in kopiči, dokler nazadnje ne izbruhne v nasilnem in torej po definiciji nemočnem besu.
Toda tudi po še tako krvavem puntu je stvarem usojeno, da se vrnejo na stara pota. Dokler vlada takšna mentaliteta, se bo novi avantgardni kader, ki se po nuji stvari oblikuje na pogorišču starega, prej ali slej usmeril na ustaljene tirnice: »Veš, Gvido, mlad politik je glih tak ku mlado prese, je mičkin, lušken, zlat, ga ni nankar za en par klobasc; ma hitro pole, ka človk korito v štalo nese, zredi se, usmradi an rata iz njega en velik prasc«. In spet smo na začetku. Na eni strani vladajoči prasci (tu ni mogoče spregledati orwellovske metafore!), ki imajo »puhno ret«, na drugi politično brezbrižni preprosti človek, ki prostodušno priznava: »Ne spoznam se jaz kaj dosti na demokracijo … od zmerom poznal samo eno sem partijo an to je, sej veš, partija od briškule«.
Eni dol, drugi gor
Moja nedavno preminula nona, ki je odraščala v idealizmu primorskega antifašizma, se je rada spominjala besed mladega partizana, ki je po koncu vojne s temi besedami skušal miriti navdušenje vaške mladine nad novimi osvoboditelji: »Ne veselite se preveč. Politika je kurba! Ena gospoda dol, druga gor«. Ta uvid je nato ostal temeljni horizont njenega političnega mišljenja; z njegovo pomočjo si je še dolga desetletja pomagala razložiti vse krivice, politične nesmisle, zmote in protislovja, ki jim je bila priča. Podobno kot mnoge generacije Slovencev. A ne gre jim zameriti, saj jim ne izobraževalni sistem ne mediji ne – in to je še zlasti žalostno – kulturna zakladnica naroda niso omogočili dovolj resursov za drugačno razmišljanje. Modrost, povzeta v reku »eni dol, drugi gor«, se je dovolj dobro prilegala zgodovinski izkušnji, da je zavladala nad imaginacijo naroda: in mu s tem hromila tvorne politične sile in razkrajala njegovo državljansko etiko.
Če pomislimo, je v vsegliharstvu neka orientalska, skoraj budistična modrost. Razlike med »tistimi zgoraj« so zgolj utvare. To prepričanje izpoveduje tudi Mlakarjev šanson: »Kapiral sem, da ste konzervativno-liberalni, zadržano radikalni, levo-desne bolj smeri; malčk rdeči an malčk beli, se pravi roza, univerzalni; če je prav gosto, znate bet tud lila pikčasti«. Distinkcije so iluzija, cirkus, karneval; izza tega zastora se nam smehlja temeljno spoznanje: vsi so isti, eni gor, drugi dol – to je vsa resnica. Politični razločki, strankarski spori, različni nazorski projekti, križanje interesov, napori, upi in hrepenenja političnih akterjev: vse je to je le migetajoči privid, maja, ki zakriva resnico, da je večno minevanje istega edina stalnost. »Ena gospoda dol, druga gor.« Večno kolo življenja, samsara. Resnično razsvetljenje dosežejo le tisti, ki se odtegnejo od sveta utvar in se zazibljejo v blaženo kontemplacijo tega tokokroga ničevosti. Najvišja kasta takšnih razsvetljenih bitij so kajpak kolumnisti in komentatorji (med njimi kraljujejo komentatorji parlamentarnega programa RTV Slovenija), h katerim nižje kaste, še vedno ujete v politične strasti, ki jim onemogočajo nirvano, prinašajo darove v obliki spletnih komentarjev, pisem bralcev in ogorčenih klicev v studio …
Opomba: v petek, 25.10. zaključek teme z naslovom Vsegliharstvo in politična kriza.
Pripis uredništva: Luka G. Lisjak je urednik revije Razpotja.
