Za diskvalifikacijo neprijetnih mnenj ali sogovornikov se zadnje čase pojavlja oznaka “vseglihar”. Vsegliharstva je več vrst.
1. Indolentno vsegliharstvo
Indolentno vsegliharstvo je utrjevanje prepričanja, da je vse isto in da med nutelo in jetrno pašteto ni pomembnejših razlik. Da pač obe mažemo na kruh. Da kruh pade na tla z namazano stranjo, pa če je na njej nutela ali pašteta. Saj je vseeno.
Vsegliharstvo je posledica intelektualne lenobe človeka, ki se ne potrudi iskati razlik, niti ne poskuša narediti nekaj miselnega reda v svetu okrog nas. Takšno pisanje je popularno, ker ne terja miselnega napora. Ljudem se ni treba opredeljevati, zavzemati stališč. Oboroženi z modrostjo “vsi so isti” se lahko vključijo v debato o kateremkoli političnem vprašanju. Modrost bo naletela na prikimavanje v vsakem bifeju in vsaki čajni kuhinji in včasih — in to skrbi — tudi ob čaju, ki ni iz filter vrečke.
2. Zvijačno vsegliharstvo
Zvijačno vsegliharstvo je pisanje, v katerem pisec, ki velja za ljubitelja nutele, poskuša nekaj dopovedati ljubitelju jetrne paštete. Ljubitelji jetrne paštete so razmeroma zadrti in vajeni brati samo paštetarske časopise, kjer je veliko kritike nutele — predvsem zaradi visoke vsebnosti sladkorja. Če jim hočemo nekaj dopovedati, si moramo pridobiti njihovo zaupanje.
Vseglihar si ga poskuša pridobiti tako, da najprej pove nekaj kritičnega o nuteli. Recimo to, da svetovni neoliberalni kapital v nutelini proizvajalni verigi izkorišča turške otroke za obiranje lešnikov. S tem ustvari videz samokritičnosti, objektivnosti in nepristranskosti — potem pa pove še tisto, kar misli o pašteti.
Bralca naskoči, ko je njegova odpornost na nutelarijance oslabljena in mu je zato verjetno mogoče celo nekaj dopovedati.
3. Zaničljivo vsegliharstvo
Zaničljivo vsegliharstvo je pisanje, v katerem pisec pove grenko resnico o pašteti in nuteli. Objektivno, od strani, pravzaprav od zgoraj — ker on ne jé ne ene ne druge. V bistvu oboje z gnusom zavrača. Jé samo tatarski biftek. Ne piše nujno samo dobro in ne nujno samo slabo. Se pa pritoževanje nad nutelo ali pašteto veliko bolje prodaja.
Američan gleda trailer trash na Jerry Springer Showu in se potem dobro počuti, češ, drugi so še bolj zblojeni od njega. Slovenec — naj bo paštetar ali nutelarijanec — pa namesto tega na Facebooku pritrjuje kolumnam, v katerih mu razlagajo o njegovih napakah. Avtor je nad temi napakami vzvišen. Bralec tudi. On ni tak, kot ga opisuje vseglihar. Drugi so taki.
4. Hohštaplersko vsegliharstvo
Hohštaplersko vsegliharstvo je tisto, ko pisec premisli, kaj bi mu prineslo več pozornosti, kako bo bolj obsijan z zanimanjem javnosti. Če je večina za pašteto, bo on za nutelo; če za nutelo, potem pač obratno. Odvisno, kaj se nosi. Naloga pravega intelektualca je, da je drugačen, da je proti. Kako sicer razlikovati med in-telektualcem in in-štalaterjem?
5. Uravnoteženo vsegliharstvo
Uravnoteženo vsegliharstvo je pisanje, v katerem vseglihar pove nekaj dobrega in nekaj slabega tako o jetrni pašteti kot o nuteli. Podobno je torej zvijačnemu ali hohštaplerskemu vsegliharstvu, vendar z drugimi motivi. Če je namreč motiv prvega prepričati neprepričane in motiv drugega demonstrirati lastno večvrednost, je motiv uravnoteženega vsegliharstva v ohranitvi avre objektivnosti in morda službe v kakem mediju, ki ne nagrajuje talibanske gorečnosti do nutele ali paštete. Takih ni veliko.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
