V svetu v katerem se odigravajo različne človeške vloge, ki s seboj prinašajo številne usode, vselej ni odveč, če se človek postavi na stran resnice. Ne glede koliko se jih bo prizadevalo postaviti na to stran, jih bo vselej primanjkovalo. O resnici se ljudje sprašujejo že zelo dolgo. O njej se je spraševal tudi Pilat, ko je sodil Jezusu. Kaj je resnica? (Jn 18,38).
Človek podvržen različnim skušnjavam se na poti svojega zemeljskega bivanja giblje med resnico in lažjo. Ne bi mu bilo težko zaviti s poti resnice, če bi ga laž obvarovala ali če bi mu prinašala tuzemske koristi in radosti. Pa vendar so ljudje, ki stopajo po trnjevi poti in noseč svoj križ ne iščejo bližnjic, ki bi jih speljale od resnice. Enostavno se zavedajo moči resnice ali pa slutijo kakšne razsežnosti ima. Kakor je nekomu, ki mu je laž ponavadi blizu težko poslušati resnico, tako je resnicoljubnemu težko prenašati laž. In oba sta del zemeljske stvarnosti in oba živita drug ob drugem v ustvarjanju medsebojne napetosti, ki prispeva k vsej kompleksnosti našega bivanja. Če ne bi bila resnica prisotna na polju subjektivnega in zaradi specifike delovanja človekovih obrambnih mehanizmov predmet subjektivnih interpretacij, bi mnogo lažje imeli dostop do nje. Tako pa se nam pogostokrat prikriva in jo je težje predstaviti ali imeti na dlani.
Ne glede na vso subjektivnost na področju katere se gibljeta obe kategoriji človekovega modusa operandija, pa resnica le obstaja, tako kot laž, in to izven manevra človekovih interpretacij. Jezus je dejal, da je on pot, resnica in življenje (Jn 14,6) in da se je zato rodil, da pričuje za resnico (Jn 18, 37). Tisti, ki so iz Boga, poslušajo Božje besede, bi dejal Jezus (Jn, 8, 47). In tisti, ki ne verjamejo resnici uresničujejo voljo očeta laži? Seveda ljudem ni enostavno interpretirati resnico ali laž, posebej tistim, ki ju težko razlikujejo. Še težje pa je s tistimi, ki zavestno negirajo resnico, ker jim to koristi ali celo ugaja. Tako se lahko laž celo prodaja za resnico, vendar slednje ne more dejansko nič nadomestiti, ker se prava moč skriva v resnici in ne v laži.
Ni niti tako malo tistih, ki se jim ni težko braniti z lažjo, čeprav mnogi izmed njih vedo kaj je resnica. To pa zato, ker ne verjamejo v pravico in pravičnost. Svet je za njih enostavno preveč krut, hladen in neusmiljen kraj, da bi si z resnično toplino in poštenostjo na njem poiskali svoj kotiček. Takšen pogled na svet lahko prihaja že iz zelo zgodnjih časov njihovega življenja, ko so si morali tlakovati pot na težek način, vendar kljub vsem težavam, krivicam in trpljenju pa to ne malo ljudi ni odvrnilo od tega, da ne bi bili v življenju resnicoljubni, pokončni in dobrohotni člani človeške skupnosti. To pa zato ker samo dobronamernost, resnicoljubnost in objektivnost lahko resnično ohranjajo človeško družbo, medsebojno povezujejo ljudi in prispevajo k resnični lepoti našega življenja.
Laž, ki oponira resnici je družbeno toliko sprejemljiva, kolikor je sprejemljiva na individualni ravni in kolikor se posameznik zaveda, kakšne družbene posledice ima lahko laž za njegovo osebno kot kolektivno blaginjo. Laž je že sama po sebi problem, še toliko pa je problematična, ker se sila rada druži še z drugimi odkloni, kot so kraja, zavist, krivičnost, egoizem,…
Ljudje so že dolgo nazaj hoteli prikazati resnico v svoji luči, jo konstruirati. Danes so takšna prizadevanja še toliko večja in v tem podjemu so nadvse aktivni vsi pomembni družbeni podsistemi. Da je resnica postala predmet oportunosti in socialno-psiholoških manipulacij je očitno že dlje časa, vendar toliko ne poraja zaskrbljenosti to dejstvo, temveč to, da so tovrstne težnje čedalje večje.
Kadar resnica služi določenim interesom, ideološke, politične ali kakršnekoli druge oportunistične narave, tedaj se polarizira. Resnica tedaj ni več nad interesi ali ideologijami, temveč je vpeta v njih in prične ločevati ljudi ali jih uperjati druge proti drugim.
Imeti resnico pomeni imeti moč, da lahko odločamo v imenu večine. Ker pa je resnica v družbeni percepciji nadvse subjektivna in abstraktna kategorija, je postala dragocena v procesu obvladovanja celotnega družbenega življenja, zato je boj za moč, pravzaprav boj za resnico. In kdo polaga pravico nad resnico, se dejansko želi povzdigniti nad njo, ne more pa se povzdigniti nad časom, ki edini lahko resnico prikaže v pravi luči, čeprav tudi mnogo pozneje.
Resnično osvobajanje človeka je tisto, ki zavija s poti življenja v laži. Kako bo človek sledil grški modrosti »spoznaj se«, če bo živel v laži in kako bo spoznaval druge, če sebe ne pozna? Danes s poti resnice zavija vse polno stranpoti laži in manipulacij, ker so vpete v del celokupnega posla in vtkane v samo srž družbe. Ljudje dajejo obljube, ki nimajo podlage v resnici, pa ne zato ker ne bi bili sposobni prepoznati resnice, temveč žal zato, ker si jim te na kratki rok izplačajo. Vendar bi vsekakor bilo bolje gledati na daljši časovni razpon in s se kančkom človeške modrosti postaviti na stran tistega, ki se nam le zdi objektivno, etično in v skladu s temeljnimi načeli pravičnosti.
Kljub vsemu je resnica, tista prava, avtentična, nedotaknjena, nadvse dragocena in gre svojo pot, ne glede na vse poskuse človeka, da bi jo konstruiral, obvladoval in prikazoval po svoje. Resnica lahko človeka osupne in fragmentira, vendar bo človek samo v resnici prepoznal svoj resnični Jaz, kar pa je za posameznike, ki se soočajo z resnico tako, da si nadevajo maske, sila težko dosegljivo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
