Zopet križi s križem

Pokojni poljski predsednik Lech Kaczynski je še enkrat letos poskrbel za dvig politične temperature v svoji domovini in za novico več v obdobju kislih kumaric. Tokrat mu je pomagala četica poljskih skavtov, ki je aprilsko vseljudsko žalovanje za njim in ostalimi žrtvami nesreče pri Smolensku spontano obeležila s križem pred predsedniško palačo v Varšavi. Potem ko ni nekaj mesecev zastran zadeve nihče pisnil, je strasti naposled verjetno razburkala avgustovska vročina skupaj z grozečimi poplavami.

Slaba komedija

Tisto, kar smo videli v zadnjih dneh, je kajpak ponovitev že stokrat videne dolgočasne burke z obveznim obmetavanjem z žaljivkami med zagovorniki in nasprotniki križa. Prvi so se nenadoma spomnili, da mora nesrečni kos lesa nujno ostati pred palačo in ne sme romati v bližnjo cerkev, kakor je bilo menda domenjeno. Gorečnost za Božjo hišo jih je razjedla do te mere, da do križa niso spustili niti poklicnih Božjih služabnikov. Drugi so v pomanjkanju domišljije zarožljali z dolgočasnimi in nič kaj izvirnimi mantrami o tem, da v laicistični državi (če so res uporabili ta izraz) križ sodi v cerkev, ne pred sedež državnega poglavarja.

Ker bi se lahko plaz kritik usul tudi na novega predsednika Komorowskega, ki ni nikakršen zakrknjen laicist in antiklerikalec, a bi rad hkrati ugajal manj katoliškim Poljakom, so nekako našli zasilno rešitev. Na horuk so namestili spominsko ploščo s križem na vrhu, leseni križ pa naj bi se končno poslovil. Rešitev je (modro) podprl celo cerkveni vrh, ki je še pravočasno sprevidel, da iz odvijajoče se komedije pač ne bo (vsaj ne užitnega) kruha.

Križi s križi

Dobro, bi rekli, križ pred palačo je tesno povezan s poljskim (po)volilnim časom. A že samo dejstvo, da se je kaj takega zgodilo celo na Poljskem in to v tednih, ko evropski sodni mlini ravno meljejo vprašanje križev v javnih prostorih in so se trije velikani Evropske unije ob njem zavili v jecljajoči molk, kar kliče k premisleku.

Takole na prvo žogo bi človeka prešinila bogokletna misel. Če naj bi znamenje pred sedežem poljskega predsednika spominjalo na Kaczynskega, izbira križa ne more biti posebej problematična. Le malo dvoma je namreč, da bi si pokojni predsednik, skupaj z večino svojih nesrečnih sopotnikov, takšno obeležitev želel. Če bi se kaj podobnega – Bog ne daj – zgodilo Danilu Türku, bi mu bil križ kajpak lahko samo v posmeh.

Če pa si stvar ogledamo v širšem kontekstu, je verjetno ključnega pomena odgovor na vprašanje, kaj križ na javnem mestu sploh predstavlja. V kolikor bi zares predstavljal krščansko (ali v opisanem primeru katoliško) vero z vsemi njenimi zapovedmi, nauki in pravili, bi morali verjetno celo najbolj zavzeti kristjani premisliti, ali si križa v javnosti zares želijo.  In bi obveljala misel nekdanje hrvaške pravosodne ministrice Ingrid Antičević Marinović, izrečena ob lanski hrvaški “vojni” za križe in zoper njih, češ da naj omenjena znamenja ostanejo v tistih uradih, kjer udejanjajo vse krščanske kreposti.

Manj in več kot verski simbol

Sam sem mnenja, da je križ hkrati manj in več od simbola določene verske skupnosti z njenim kanonom naukov. Ta več in manj je že pred leti duhovito opisal Umberto Eco, ko je naslikal podobo razgaljene, z bujnimi oblinami obdarjene osemnajstletnice, ki ima svoj ponos okrašen z velikim naprsnim križem. Veliko dobrih katoličanov in kristjanov bo imelo križ v opisani funkciji najbrž za vsaj blago blasfemijo, mladenka pa v svojem ravnanju ne bo videla ničesar spornega. Ker se je križ v evropskem in ameriškem prostoru že zdavnaj osamosvojil in postal podobno izmuzljiv, kot je evropska krščanska dediščina.

Le manjšina ljudi po napornem delovnem tednu še pomisli na krščanske (in judovske) korenine nedeljskega počitka, izrazito krščanska praznika božič in celo velika noč marsikje že zdavnaj nosita povsem posvetna obeležja, da seveda ne govorimo – denimo – o nespregledljivi krščanski inspiraciji Marxove vizije zgodovine. Pa nima slednja zaradi napisanega nič skupnega s konfesionalnim katolištvom, protestantizmom ali pravoslavjem.

Simptom shizofrenije

Izganjanje križev je zato verjetno ne najusodnejši, a bržkone najopaznejši simptom shizofrenega odnosa Evropejcev do te dediščine, ki jo mnogi zmotno zamenjujejo z vplivom določenih verskih skupnosti. Kajpak dopuščam možnost, da se bo čez stoletja izkazalo, da je bila zapuščina krščanstva zgolj slaba in katastrofalna in bi se Evropa razvijala bolj zdravo, ko bi slednjega ne bilo, ali da ima prav Veyne, ko opozarja na dejanski minimalni vpliv krščanskih predpostavk na razvoj naše celine, vendar bodo sledovi  kljub vsemu ostali. Če preženemo njihovo najbolj razpoznavno znamenje, bi morali po logiki stvari odstraniti tudi vsa znamenja vseh drugih gradnikov svoje dediščine. Saj ni križ s čim “prepovedanim” kontaminiran nič bolj kot slednja.