V eni slovenski vasi se je v trdih časih komunističnega režima, ko je bilo Cerkvi treba na vse načine pokazati kakšna da je, en možak odločil (ali pa mu je bilo naročeno), da opravi veliko potrebo pred cerkvena vrata. Pa mu je ob tem vèlikem dejanju padla iz žepa denarnica, zato ljudem zjutraj, ko so prihajali k maši, ni bilo težko identificirati junaka nočnega dejanja. Možu od tistih časov naprej vaščani in okoličani ljubkovalno pravijo “ta usrani”. Tega se ne more znebiti.
Drugorazrednost
8. marca 2009 je naš še vedno aktualni predsednik Danilo Türk pred proslavo ob mednarodnem dnevu žena v Trbovljah z odgovorom na vprašanje, “ali se bo šel poklonit žrtvam povojnih pobojev v Hudi Jami,” odgovoril, da je v Trbovljah zaradi “pravic žensk, zaradi enakopravnosti žensk. To je izjemno pomembna, prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema. In zato danes ne nameravam dajati izjav o nobeni drugi temi” in nadaljeval: “Rad bi pa ponovil, da sem danes tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.” (vir: Mladina)
Mož, ki kot je sam povedal, ni nameraval dati izjave o nobeni drugi temi, je pravzaprav dal izjavo svojega življenja, izjavo, ki smo si jo vsi zapomnili, ki se je zaradi brutalnosti pomora v Hudi jami – tudi mladih žensk s kitkami – usedla v naša srca in je ne bomo nikoli pozabili. Tako se tudi naš aktualni predsednik ne more znebiti izraza “drugorazredni”. In prvi krog predsedniških volitev ga je postavil prav na “drugorazredno” mesto.
Tudi Borut
Zanimivo, da je bivši predsednik vlade Borut Pahor tudi imel mnogo prav podobnih kiksov. Da se razumemo: noben ni bil tako brutalno nepieteten kot izjava predsednika Türka. Največji objektivno merljiv kiks je seveda slabo vodenje vlade, ko nas je s svojo ekipo državljane Slovenije prav neverjetno zadolžili. Tak bolj verbalen kiks (da lahko primerjamo s predsednikovim) pa je bil – sem si ga dobro zapomnil, ker sem ga ne tem mestu komentiral – njegov prostodušni, “spin” pogovor z novinarji, kjer je govoril zame nesprejemljivo: opolzko in prostaško.
Pa vendar se Boruta Pahorja, kljub vsem njegovim napakam, ni prijel noben tak izraz. V čem je torej razlika med predsednikoma – aktualnim predsednikom države in bivšim predsednikom vlade? Kako Borutu Pahorju ljudje lahko odpuščamo, Danilu Türku pa ne? Ali je res vse v pregovorni retorični spretnosti Boruta Pahorja? Ali nima tudi predsednik Türk – kot pravijo – uglajenega diplomatskega jezika?
Borut Pahor je zmogel pokazati, da je tudi šibak, da pade, da je pač človek, da ga zanese, da prevzema odgovornost za svoje napake, da se je v napakah “izklesal” in postal – tak vtis smo dobili – bolj moder. Vse je povedal iskreno, tako, da mu ljudje verjamemo. Danilo Türk pa ni zmogel več kot le suhega, skozi zobe stisnjenega priznanja, da je bila izjava o drugorazrednosti odrezava. In nismo mu verjeli.
O prispodobi čustvenega bančnega računa
Morda pa je treba svetovalcem okoli aktualnega predsednika povedati, da imamo volivci z vsakim predsedniškim kandidatom – povzeto po pokojnem dr. Stephenu R. Coveyu – “čustveni bančni račun”, na katerega vsak kandidat z vsemi svojimi dejavnostmi nalaga ali pa z njega dviguje. Od pozitivnega stanja in njegove velikosti je odvisno, koliko kandidatu zaupamo in ga potem volimo ali pa tudi ne. Eden od pologov na “čustveni bančni račun” je ‘iskreno opravičilo ob dvigu’. In Pahor je to v kampanji storil mnogokrat, predsednik Türk pa tega v svoji visokostni oholosti ni zmogel. Sedaj pa mislim, da je prepozno, tudi če mu svetovalci pri tem spoznanju pomagajo. Mislim, da bo tudi v drugem krogu ostal “drugorazredni”.
Borut Pahor pa gotovo prispodobo o čustvenem bančnem računu dobro pozna. Gotovo pozna tudi to, da je eden največjih dvigov s “čustvenega bančnega računa”, pomanjkanje osebne integritete, ko besedam ne sledijo dejanja. In Borut Pahor je v soočenjih natrosil neverjetno veliko besed o povezovanju, o ‘skupaj zmoremo’, o ‘biti predsednik vseh’, … da, če jih ne bo z dejanji uresničeval, bo hitro postal drugorazredni. Tako kot predsednik Türk, za vedno.
Foto: vir RTV SLO 1
